Na konferenci sodeluje 15.000 delegatov, udeležbo v sklepnem delu pa so napovedali številni svetovni voditelji, med njimi šefi najmočnejših gospodarstev na svetu, ki veljajo za največje svetovne onesnaževalce.

Prvi dan podnebne konference je zaznamovala predstavitev poročila okoljskega programa ZN (UNEP), ki ugotavlja, da bi bilo resno sodelovanje celotnega sveta in dejanska izpolnitev (trenutno niti ne tako drastičnih) obljub, v prihodnjih letih lahko recept za uspeh.

"Tisti, ki trdijo, da v Koebenhavnu ni mogoče doseči dogovora, preprosto nimajo prav," je dejal direktor UNEP Achim Steiner ob predstavitvi poročila, ki ga je uredil podnebni ekonomist Nicholas Stern. Okoljevarstveniki so namreč opozarjali, da z do zdaj napovedanimi različnimi in neusklajenimi ukrepi razvitih držav ne bo mogoče zamejiti naraščanja temperature pod dvema stopinjama Celzija do leta 2020. V UNEP so včeraj opozorili, da to do določene mere drži, a da pri teh opozorilih nihče ni upošteval napovedi in obljub Kitajske, Brazilije, Indije in drugih hitro razvijajočih se držav v razvoju.

Če bodo do leta 2020 vse države na svetu izvajale ukrepe svetovnega podnebnega sporazuma, čez deset let ne bodo ustvarile več kot 44 milijard ton izpustov ogljikovega dioksida na leto, kar bi bilo dovolj, da bi se izognili najhujšim posledicam. Upoštevajoč vse javne obljube držav o zmanjšanju izpustov, ki so zaokrožile po medijih v obdobju pred vrhom, bi ozračje takrat sicer še vedno obremenili s 46 milijardami ton izpustov letno, kar je po mnenju avtorjev poročila relativno majhna razlika.

Podnebna konferenca je bila s tem sporočilom gotovo deležna pozitivne spodbude za začetek pogovorov, a še vedno ostaja kruto dejstvo, da izpusti zadnjih nekaj let (konec leta, torej desetletje pred letom 2020 jih je bilo kljub recesiji že 47 milijard ton) naraščajo in da morajo države zahtevne ter drage obljube v prihodnje tudi dejansko izpolniti. Na Dansko so namreč številni delegati pripotovali iz držav (med njimi je tudi naša), ki niso niti približno izpolnile obljub iz Kjota, kar optimizem UNEP postavlja pod velik vprašaj.

Glede na to, da je veliko držav v razvoju te dni presenetilo z ambicioznimi napovedmi, je v tej luči razumljivo, da so pritisnile na razviti svet. Južna Afrika, ki skoraj vso elektriko ustvari v termoelektrarnah na premog, je napovedala, da bo do leta 2020 zmanjšala izpuste za 34 in do leta 2025 za 42 odstotkov, če bo s strani razvitih držav prejela pomoč za uvajanje čistejših tehnologij. Skupina G77, ki se v Koebenhavnu pogaja v imenu 130 držav, se je obregnila tudi ob ZDA in EU. Pripravljenost Američanov, da zmanjšajo izpuste v resnici le za 4 odstoke, in EU za 20 odstotkov, ni dovolj, je dejal glavni pogajalec skupine G77 Lumumba Stanislaus Di-Aping in dodal: "Prepričan sem, da evropske države na račun celotnega človeštva ne bi smele dajati prednosti interesom svojih nacionalnih gospodarstev".