V soboto ob 18. uri je na oder na trgu San Giovanni v Rimu stopila skupina vijoličasto opravljenih ljudi. Trg, prizorišče prvomajskih rockovskih koncertov in drugih manifestacij, je bil nabito poln. »Več kot milijon nas je. To je začetek vijoličaste revolucije. Z napadi prek spleta, socialnih medijev ne bomo odnehali, vse dokler Berlusconi ne bo odstopil,« so čustveno prevzeti napovedovali organizatorji sobotne manifestacije, na katero je prišlo veliko več ljudi, kot je bilo predvideno.

Spletna mreža okoli Berlusconija

Javnosti malo znana skupina blogerjev je pred nekaj meseci po Facebooku in drugih socialnih mrežah ter medijih sprožila idejo o protestnem shodu proti Berlusconiju. Gibanje »viola« (besedna igra med viola, ki pomeni 1. krši (zakone) ter 2. vijoličasto) se je obarvalo v vijoličasto in si nadelo ime No-Berlusconi-day. Toda četudi se je v soboto med protestnim shodom po rimskih ulicah pretakala milijonska množica (policija poroča o absurdno nizki številki 90.000), to še ni dovolj za zmago.

Čeprav so se oklicali za revolucionarje, so bili protestniki v soboto miroljubno in dobro razpoloženi. In čeprav so bili drugače obarvani in polni fantazije, se sobotni protestniki s svojimi ustaljenimi oblikami izražanja – ironija, karnevalsko razpoloženje z neopunkovskim navijaškim poskakovanjem (Kdor ne skače, je Berlusconi!), duhovitost v preobračanju in učinkovitost sloganov – niso oddaljili od v preteklosti afirmiranih gibanj. Morda edina novost je bila njihova povezanost s socialnimi mrežami, z mediji. Nezadovoljni z enim milijonom, so si ustanovitelji gibanja No-B-Day v soboto zadali nalogo, da po socialnih mrežah pridobijo 20 milijonov podpornikov.

Dvajset milijonov glasov bi zadoščalo za Berlusconijev poraz na naslednjih volitvah. Toda kot kažejo zadnje raziskave javnega mnenja, bi 50 odstotkov Italijanov – kljub množičnemu protestu in katastrofalnemu stanju italijanske demokracije – ponovno volilo medijskega tajkuna. Če bi se večina Italijanov vendarle odločila, da Berlusconiju končno obrne hrbet, pa s tem še vedno ni rešeno vprašanje, koga naj Italijani volijo.

Opozicija stala ob strani

Iskanje novega vodje oziroma vodstva je v Italiji trenutno brezupno početje. V soboto je bilo med večinoma mladimi, a vendarle opozicijsko razpoloženimi Italijani slišati tudi ime Gianfranca Finija. Pred sedniku poslanske zbornice, ki je še pred letom dni vodil neofašistično stranko, je zaradi postavljanja po robu Berlusconijevemu teptanju usta ve strmo narasla priljubljenost. Toda ali ni bil tudi Beppe Grillo, znani bloger in zagovornik italijanskih po trošnikov, pred letom dni enako pri ljubljen?

Italija išče svojo identiteto. V bo jazni, da bo zdrvela v prepad, opozicija pred populistično naravnanim premierjem brani ustavo, zahteva pravni red in pregon mafije. Toda šele čas bo pokazal, ali vijoličasti pri našajo na politično prizorišče nekaj svežine ali pa gre za običajno demagogijo opozicije. Opozicijske stranke v soboto niso sodelovale v protestnem shodu.