Ministra iz strankarske kvote
Mandat Pahorjeve vlade se je na okoljskem ministrstvu začel tradicionalno - vodenje resorja je prevzel strankarski veljak, ki mu je v povolilni trgovini pripadlo mesto v novi vladi, vendar mu ni uspelo priti do kakšne druge pomembnejše politične funkcije. Predsednik DeSUS Karl Erjavec se je moral namesto z obrambnim zadovoljiti z okoljskim ministrstvom, svoje ministrovanje pa je vzel resno do te mere, da je izpolnil koalicijsko zavezo in ustanovil vladno službo za podnebne spremembe.
Za kaj več mu je zmanjkalo časa, saj je moral po 15 mesecih položaj zapustiti zaradi ugotovitve računskega sodišča, da ministrstvo pod njegovim vodstvom ni odpravilo nepravilnosti na področju ločenega zbiranja odpadkov, ki so se vlekle še iz časa njegovega predhodnika Janeza Podobnika.
Erjavca je februarja 2010 v okviru ministrske kvote DeSUS nasledil profesor gradbeništva dr. Roko Žarnić - ta položaja ni zapustil niti po junijskem odhodu DeSUS iz vlade - vendar nekateri očitki računskega sodišča, ki so odnesli Erjavca, še danes niso odpravljeni. Gradnja regijskih centrov za ravnanje z odpadki še naprej poteka prepočasi, zato še nekaj let ne bosta zagotovljena biološka obdelava in dodatno ločevanje vseh mešanih komunalnih odpadkov. Prav tako pri nas še vedno ne stoji niti ena sežigalnica odpadkov, medtem ko termično obdelavo odpadkov izvajajo le v eni, celjski toplarni. Je pa od julija dalje obvezno ločeno zbiranje bioloških odpadkov, medtem ko vlada količine odpadkov, ki bodo končali na odlagališčih, zmanjšuje tudi z julijsko uredbo o odlaganju odpadkov. S tem se je po zagotovilih okoljskega ministrstva rešila bruseljskih groženj s finančnimi sankcijami zaradi neizpolnjevanja evropske direktive o odpadkih.
Tožba evropske komisije
Zato pa finančne sankcije Sloveniji še naprej grozijo zaradi večletne prekomerne onesnaženosti zraka s trdimi delci PM10, zaradi katere si je država lani poleti nakopala prvo in edino tožbo evropske komisije pred evropskim sodiščem. A čeprav je vlada letos le sprejela krovno uredbo o kakovosti zunanjega zraka in pripadajoči pravilnik, konkretnih ukrepov za sanacijo najbolj prizadetih območij še vedno nimamo. Bo pa komisijo od vztrajanja pri tožbi morda odvrnilo pojasnilo, da je sanacijski načrt za Zasavje, katerega vladno potrditev je ministrstvo napovedalo za letošnjo jesen, že pripravljen, podobne uredbe pa naj bi najkasneje v letu dni sledile še za preostala degradirana območja: Celje, Maribor, Ljubljano, Mursko Soboto, Novo Gorico, Novo mesto in Kranj.
Eden bolj perečih okoljskih problemov so tudi emisije toplogrednih plinov. Služba za podnebne spremembe je še v letu 2009 napovedovala, da po projekcijah do leta 2012 država ne glede na izvajanje predpisanih ukrepov ne bo dosegla kjotskih ciljev in bo zaradi prevelikih emisij na mednarodnem trgu morala kupiti za 80 milijonov evrov emisijskih kuponov. Te projekcije je služba v poročilu za leto 2010 sicer preklicala in celo napovedala, da bi Slovenija kjotske cilje z intenzivnim izvajanjem ukrepov operativnega programa lahko dosegla, vendar je hkrati zapisala, da je za zmanjšanje emisij poskrbela predvsem gospodarska kriza, zaradi katere je v državi padel promet in industrijska dejavnost ter rast cen goriva.
Ukrepi politike na tem področju niso bili zadostni, čeprav je prehod v nizkoogljično družbo tudi ena glavnih koalicijskih zavez. Glede na brezpogojno podporo vsaj dela koalicijskih strank gradnji šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, ki bi po opozorilih nevladnih organizacij s svojimi izpusti kar sam v prihodnosti zapolnil kvoto dovoljenih emisij v državi, je tudi vprašljivo, ali politika z nizkoogljično družbo misli resno. Vprašanje je na mestu tudi zato, ker izplen dveletnega delovanja podnebne službe predstavljata osnutek podnebne strategije in osnutek zakona o podnebnih spremembah ter propadel poskus službe, da bi vlada v vezanem poslu z BMW v zameno za avtomobile gradila sončne elektrarne.
Poleg tega pa se še vedno ni veliko premaknilo na nekaterih ključnih področjih ne le podnebne, temveč okoljske politike sploh. Na področju vlaganj v obnovljive vire energije je tudi zaradi nepotrjenega nacionalnega energetskega programa do leta 2030 boj še odprt, trenutno pa so nad pričakovanji vlaganja v sončne elektrarne, medtem ko slabo ne kaže niti okoljsko vse bolj spornim bioplinarnam. Na področju učinkovite rabe energije pa energetski strokovnjaki opozarjajo, da samo delilniki stroškov toplote brez nekaterih spremljevalnih ukrepov nimajo nobenega smisla.
V povezavi s podnebnimi spremembami ter katastrofalnimi poplavami in sušami so se koalicijski partnerji zavezali tudi k trajnostnemu upravljanju in gospodarjenju z vodami ter zapisali, da bo z ustrezno finančno politiko podprto urejanje vodotokov in hudournikov, kot pomembno pa so izpostavili tudi urejanje vodnih zadrževalnikov. Čeprav so jih na te zaveze spomnile tudi katastrofalne poplave, ki so jeseni lani prizadele skoraj vse slovenske občine, vlada čiščenju in urejanju vodotokov še vedno namenja petkrat premalo denarja, gradnja vodnih zadrževalnikov ostaja dolgotrajen proces, po ocenah poznavalcev pa se ne spreminja niti način zmanjševanja poplavne ogroženosti oziroma splošni pristop k upravljanju z vodami, ki ni niti najmanj trajnostno naravnan.
