V uvodu je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel naštel vrsto dejstev, ki so vodila vlado, da je s predlogom prišla pred DZ. Pri sprejetju predloga za priznanje 21. februarja jo je vodila ugotovitev pogajalske trojke, da nadaljevanje pogajanj med Prištino in Beogradom ne bi prineslo nove rešitve zaradi razhajanj pri ključnem vprašanju suverenosti Kosova. Vlada je upoštevala tudi posebne zgodovinske okoliščine, kot so umestitev Kosova kot avtonomne pokrajine v SFRJ z ustavo leta 1974, sistematična represija nad kosovskimi Albanci in dolgoletna mednarodna uprava Kosova. Dodal je, da gre za okoliščine, zaradi katerih je primer Kosova "edinstven" in ki sugerirajo, da "alternativne rešitve niso mogoče oziroma niso realistične". Vlado so k predlogu za priznanje Kosova vodile tudi pravica narodov do samoodločbe, na katero se je oprla tudi Slovenija pri svoji osamosvojitvi, skrb za stabilnost Kosova in regije pa tudi februarski sklepi sveta zunanjih ministrov EU.