Največja gneča je v zadnji, četrti skupini, kjer so majhna, neke vrste vaška smučišča, ki jih je kar 49, predstavljajo pa le 11 odstotkov vseh smučarskih zmogljivosti in ustvarijo devet odstotkov prihodkov te panoge. To je pokazal presek stanja slovenskih žičniških centrov, ki so ga opravili v sklopu strategije gradnje žičnic. Ta je še v nastajanju, njene delne izsledke pa so predstavili včeraj na mednarodnem posvetu žičničarjev.

Boris Mrak iz svetovalnega podjetja Omega consult, ki je nosilec priprave žičniške strategije, je izpostavil še nekaj slabosti slovenskih smučarskih središč: so zelo razpršena, mnoga prezadolžena, imajo veliko različnih oblik upravljanja in so preveč osredotočena le na konice, na smučarske konce tedna, vmes pa nimajo dovolj izkoriščenih zmogljivosti. Temu je pritrdil tudi Drago Rataj, direktor Športnega centra Pohorje, ko je dejal: "Med tednom je človeka včasih strah peljati se z vlečnico skozi gozd, tako malo smučarjev je."

Strategija po besedah Gorazda Bedrača, pristojnega za njeno pripravo na ministrstvu za promet, vsebuje tudi posebno poglavje o vplivu podnebnih sprememb za to panogo, čeprav so se te teme slovenski žičničarji včeraj izogibali. Podatka, katera nadmorska višina naj bi bila z vidika globalnega segrevanja ozračja še primerna za naložbe v žičnice, v strategiji ne bo. Tako Bedrač kot Mrak ocenjujeta, da je to zelo odvisno od posamezne mikrolokacije, zato enotne meje za vso Slovenijo ni mogoče določiti in je treba to vprašanje obravnavati lokalno.

V Švici o tem razmišljajo drugače. Dr. Peter Vollmer, direktor žičniškega podjetja Sellbahnen Schweiz, pravi: "Žal si vseh žičniških naprav, ki so nastale v zadnjih sedemdesetih letih, ne moremo več privoščiti. Tudi gradnja novih nima smisla. Namesto tega se je treba vprašati, katere lahko ohranimo, to pa je povezano predvsem s podnebnimi spremembami, ki so za nas velik izziv. Srečo imamo, da so naša smučišča precej visoko, tudi na 3000 metrih in več, toda zelo veliko jih je tudi v predalpskih območjih in ta imajo že težave s snegom, lanska zima je bila tam katastrofalna."

Švicarji se ubadajo tudi s pomanjkanjem mladih smučarjev. "Vse šole so v preteklosti prirejale smučarske tabore, danes pa so ti prostovoljni. Poleg tega tujci v Švici predstavljajo že okoli dvajset odstotkov prebivalstva. To je po eni strani dobro, toda otroci migrantov se v mladih letih ne učijo smučanja, saj njihovi starši niso bili v stiku s tem športom. In če posamezniki niso na smučeh že od otroštva, je manjša verjetnost, da bodo smučali kot odrasli," meni Vollmer.