Težava je v tem, da bolečina ponoči ne poneha in se ljudje zato ne naspijo, kar velikokrat pomeni odhod na bolniški dopust. Ta je pri kostno-mišičnih obolenjih običajno daljši od enega meseca, med najbolj ogroženimi pa so delavci v zdravstveni negi in industriji, ki morajo opravljati ponavljajoče se gibe in delajo v prisilni drži. Ker "telo potrebuje več let, da se upre", je največ teh obolenj med starejšimi delavci.

Slovenski delodajalci so se ob predstavitvi raziskave odzvali s predvidljivim očitkom, da si delavci simptome "izmišljujejo", pripombe pa so imeli tudi k metodologiji raziskave. "Kostno-mišične bolezni jih veliko stanejo, saj so za poškodbami drugi najpogostejši razlog za odsotnost z dela. Večino bi se dalo preprečiti, če bi delovno mesto prilagodili človeku in ne obratno," je dejala Eva Stergar s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Delodajalci bi morali po njenih besedah pozorno opazovati potek dela, da bi videli, kateri deli telesa so najbolj obremenjeni, in bi tako lahko kaj spremenili. "Če v ljudi ne vlagaš in zanje ne skrbiš, pride do okvar zdravja. Občutek imam, da se nekaterim delodajalcem zdi, da so vrste nezaposlenih neskončne. Morda pa se tudi ne zavedajo, da je mogoče razmere spremeniti v korist zdravja," je razložila Stergarjeva. O bolečinah v hrbtu je po letošnji evropski raziskavi o delovnih razmerah tožilo kar 46 odstotkov slovenskih delavcev, ki so odgovorili, da delo vpliva na njihovo zdravje, medtem ko je znašalo evropsko povprečje "le" slabih 25 odstotkov.

Simptomi kostno-mišičnih obolenj so bili sicer najpogostejša z delom povezana težava, ki so jo omenjali evropski delavci, a je bilo pri nas tega precej več kot v starih državah članicah EU, je ugotovila Eva Stergar s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa.

Veliko lahko naredi že dvig stola

Zanimivo je, da so se slovenski delodajalci ob predstavitvi raziskave odzvali z očitkom, da si delavci simptome izmišljujejo, pripombe pa so imeli tudi k metodologiji raziskave. "Najbrž so delovne razmere v Sloveniji slabše prilagojene delavcem. Delodajalci bi se morali vprašati, kaj lahko spremenijo, da bi bili slovenski rezultati naslednjič boljši. Kostno-mišične bolezni jih veliko stanejo, saj so za poškodbami drugi najpogostejši razlog za odsotnost z dela. Večino bi se dalo preprečiti, če bi delovno mesto prilagodili človeku in ne obratno," je poudarila Stergarjeva. Delodajalci bi morali po njenih besedah pozorno opazovati potek dela, da bi videli, kateri deli telesa so najbolj obremenjeni, in bi tako lahko kaj spremenili. To lahko na primer pomeni spremembo stroja, tako da mu človek material podaja na drugačen način ali pa da pade polizdelek ven pod drugačnim kotom. "Če delavci pol kilograma dvignejo tridesetkrat na uro, to za telo v enem dnevu pomeni veliko obremenitev. Če se delovni proces prilagodi tako, da se tega pol kilograma prikotali in ga torej ni treba dvigniti, je vse drugače. Veliko lahko pomeni tudi dvig stola, tako da človeku ni treba več kriviti hrbta," je naštevala Stergarjeva.

Kostno-mišična obolenja so zelo zoprna, saj se kažejo v stalnih bolečinah, pri bolečini v hrbtu pa je na primer ovirano tudi gibanje. Težava je v tem, da bolečina ponoči ne poneha in se ljudje zato ne naspijo, kar velikokrat pomeni odhod na bolniški dopust. Ta je pri kostno-mišičnih obolenjih običajno daljši od enega meseca, med najbolj ogroženimi pa so delavci v zdravstveni negi in industriji, ki morajo opravljati ponavljajoče se gibe in delajo v prisilni drži. Ker "telo potrebuje več let, da se upre", je največ teh obolenj med starejšimi delavci.

"Če v ljudi ne vlagaš in zanje ne skrbiš, pride do okvar zdravja. Občutek imam, da se nekaterim delodajalcem zdi, da so vrste nezaposlenih neskončne. Morda pa se tudi ne zavedajo, da se da razmere spremeniti v korist zdravja," je povedala Stergarjeva. Dodala je, da zakon o varnosti in zdravju pri delu delodajalcu nalaga, da dejavnike tveganja za zdravje in varnost delavcev odpravijo oziroma spravijo na minimum.

Delodajalcem bi se več nekdanjih kadilcev med zaposlenimi splačalo

Izjavo o varnosti z oceno tveganja si delodajalci pogosto napačno razlagajo, češ da je delavec s tveganji seznanjen in da jim zato ni treba poskrbeti za njihovo zmanjšanje ali odpravljanje. Takšna razmišljanja je bilo slišati tudi ob nasprotovanju "protikadilskemu" zakonu v gostinstvu, je ugotovila Stergarjeva. "Izjava o varnosti z oceno tveganja ne pomeni, da mora delavec tveganje, povezano z nekim delom, vzeti v zakup. Če ga ni mogoče ustrezno zmanjšati, je treba uporabiti osebno varovalno opremo, kar bi za gostinske delavce pomenilo plinske maske," je ponazorila. Vsako vdihavanje tobačnega dima namreč dokazano ogroža zdravje - varne vsebnosti nasprotno od nekaterih drugih snovi pri tem ni.

"Če človek ta dim vdihava osem ur na dan, je to zelo škodljivo," je poudarila. V tujini se je na primer pokazalo, da je v barih vsebnost nikotina v zraku do petnajstkrat višja kot v kadilčevem domu. Lastnikom gostinskih lokalov, ki ugotavljajo, da so njihovi delavci zaradi številnih gostov, ki jim je treba postreči zunaj, pogosteje bolni, Stergarjeva svetuje, naj bodo natakarji primerno opremljeni za delo na prostem. Drugi delodajalci pa bi lahko zaposlenim, ki zdaj hodijo na pogoste odmore na mrzel zrak, po njenih besedah pomagali pri odvajanju od kajenja, na primer z nikotinskimi obliži ali skupinami za odvajanje. To bi se jim tudi splačalo, saj kadilci predvsem zaradi s kajenjem povezanih bolezni bistveno več manjkajo kot nekadilci. Bolj so dovzetni tudi za običajne zimske bolezni, saj imajo šibkejši imunski sistem, je pojasnila Stergarjeva.