Italijanski premier Mario Monti je nedavno dejal, da bo EU propadla, če bodo morale vlade poslušati nacionalne parlamente in da med vladine vloge sodi tudi izobraževanje parlamenta. Izjava se zdi zelo simptomatična za obdobje gospodarske krize, ki jo vse bolj spremlja tudi kriza demokracije.

Kritiki že dolgo opozarjajo, da med politično ureditvijo EU in klasičnim modelom liberalne demokracije, ki se je vzpostavil na ravni nacionalne države, obstaja neko trenje. To sedaj postaja očitno tudi tistim, ki pred krizo niso bili tako kritični ali pa se tega niso zavedali. S trditvijo se strinjam. Vprašanje je zgolj, na kakšen način. Na meni ljubši način, da bi se institucije EU demokratizirale, ali z uničenjem tradicionalnega koncepta parlamentarne demokracije. Čeprav si tudi ta zasluži kritiko, je še vedno boljši od evropskega tipa tehnokracije.

Simptomatično pri tej izjavi pa je, da zelo odkrito prizna, da gre za zelo neposredno ambicijo, da bi se povozilo kakršno koli demokratično izraženo voljo ljudstva, in da se priznava neko silo, ki je temu nadrejena. To ni nič drugega kot sila prostega trga ali sila »objektivnih« ekonomskih zakonitosti, v primerjavi s katero deluje staromodni stalinistični vulgarni marksizem zelo blag.

Glavno vprašanje spora je torej učinkovitost ali legitimnost.

Učinkovitost je eden glavnih argumentov neoliberalnih reform v zadnjih 20 letih v Evropi. To se vidi v reorganizacijah javnih institucij v imenu učinkovitosti. To je vedno pomenilo zmanjšanje notranje demokracije pri odločanju, kako in kaj se bo delalo. Ob zmanjšanju avtonomije se je povečala intenzivnost dela. Isto velja za trenutne poskuse reformiranja političnega vodenja posameznih nacionalnih držav.
Zanimivo je, da tu spet nastopa isti ekonomistični argument: da demokracija ni učinkovita. Če primerjamo neko klasično firmo, ki seveda ne deluje demokratično, ampak deluje despotsko – z vrha navzdol, strogo hierarhično –, z neko demokratično skupnostjo ali organizacijo, kjer je treba doseči soglasje ali vsaj nekaj blizu soglasja, je seveda v drugem primeru način odločanja precej počasnejši in s poslovnega stališča neučinkovit. Vendar gre za neko načelno vprašanje, ali nam je pomembnejše, da se v neki državi, instituciji ali organizaciji odločitve sprejemajo demokratično ali učinkovito. Obojega ni mogoče imeti.
Zagovorniki učinkovitosti poleg tega predvidevajo, da so učinkovitost in drugi ekonomistični kriteriji apriorne vrednote, o katerih se sploh ne sme spraševati in to uporabljajo kot argument proti demokraciji, kar je sporno. Menim, da je treba obe vrednoti dati na isto raven in o njiju razpravljati.

To ima verjetno tudi širše posledice. Z zavračanjem razprave trdimo, da smo že v posesti objektivne vednosti, da že imamo vse odgovore. Na drugi strani demokracija ravno odpira prostor za razprave o pravilnosti odgovorov oziroma rešitev.

Demokratičen proces se predstavlja zgolj kot neka ovira objektivni nujnosti nečesa, kar je treba narediti zdaj. Recimo, če se bomo prepuščali nerodnim in neučinkovitim rečem, kot so volitve ali upoštevanje delovne ali socialne zakonodaje, bomo samo ovirali to, kar moramo izvršiti in kar nam narekuje objektivna nujnost. Ta nujnost je Evropski centralni banki (ECB) ali evropski komisiji razodeta absolutna resnica.
Od tu tudi izvira značilna nestrpnost evropskih tehnokratov ali novega tehničnega tipa politikov. Ne da se jim čakati oziroma poudarjajo, da ni časa za čakanje in razpravo ter da je treba ukrepati. Menijo, da jim je bila resnica že razodeta in da nima smisla, da bi zraven pustili drugačne poglede, ker je razprava odveč. Prepričani so, da že vedo, kaj je res. Najti morajo samo tehnično boljše načine ukrepanja.

To je stara značilnost neoliberalne misli in teorije. Lahko jo izsledimo že iz zgodnjih Hayekovih socialno-filozofskih spisov, v smislu ločevanja med liberalizmom in demokracijo, in kasnejših refleksij državnega udara v Čilu, kjer priznava, da je za njegovo vizijo idealne družbe najbolj idealna ureditev totalitarni liberalizem. Avtoritarna vlada in ekonomska svoboda.

Nočem namigovati, da bi šlo za neki neposreden preskok z ideje zgodnjih neoliberalcev na sedanjo uredite EU, so pa zelo očitni vplivi. Predvsem gre za spremembo na ravni osnovnih političnih konceptov. Od koncepta ljudstva kot suverena oziroma obče volje kot osnovnega vodila demokratične politike do tega, da mesto vrhovne politične racionalnosti zasedejo zakoni kapitalistične ekonomije, kot je zakon konkurence, zakon tržne menjave, ki naj bi bili večni, ahistorični, vpisani v samo jedro človeške narave. Posamezni tehnokrati, politiki, komisarji guvernerji ECB pa naj bi predstavljali zgolj utelešenje te superiorne, ljudski volji nadrejene racionalnosti, kar pa je precej religiozna poteza.

Vrh EU ostaja skoraj nespremenjen že precej časa, tudi od časa pred krizo, a je do nje vseeno prišlo. Kako verodostojna je potlej njihova »razodeta resnica«?

Definitivno je absurdno, kako je dejanska nedavna zgodovina evropske politike in ekonomije skregana z njihovimi teorijami, kar pa jih na žalost ne omaje. Težko verjamem, da bi te institucije kdaj ponudile dovolj drugačen odgovor. Če ne pride do nekih sprememb, bomo za to plačali kar veliko ceno.

Nekateri zato pozivajo k vrnitvi k starim modelom nacionalne države. Je to prava sprememba?

Treba je biti previden. Pri teh razpravah se pogosto predstavlja posamezne države kot neke homogene gmote z enotno voljo in interesi nasproti EU, kar je sporna sociološko-teoretska trditev, hkrati pa je tudi politično nevarna. Ignoriranje tega, da so posamezne države tudi notranje razredno in na druge načine razklane, pomeni, da smo na poti v desničarski populizem, ki hitro prerase v neofašizem. Treba je vztrajati na neki mednarodni solidarnosti, če rečem staromodno, evropskih delavskih razredov, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost, proti institucijam, kamor bi jaz štel tudi večino nacionalnih vlad, ki igrajo dvojno igro. Po eni strani ponižno izvršujejo vse direktive v zvezi z varčevalnimi ukrepi in si pred lastnimi volilci umivajo roke, da je to diktat Bruslja. V resnici pa z Brusljem zelo pogosto prostovoljno kolaborirajo. Čeprav pritisk včasih obstaja, včasih niti ni potreben.

Prizadevanje za neko tradicionalistično suverenost države torej ni cilj. To je tista druga razsežnost, ker tudi kapitalistična tradicionalna država pred EU ni raj na Zemlji. Treba se je izogniti temu, da bi, kot počnejo nekateri grški intelektualci, zaradi kritike EU padli v drugo skrajnost in postali prepričani, da bi suverena nacionalna država, z lastno valuto, s keynesijansko ekonomsko politiko in liberalno demokracijo predstavljala ideal. Definitivno ne. Gre za neki povsem drug nivo antagonizma, vsaj s stališča levice, ki je vredna tega imena. Gre za nivo koordiniranega napada na pravice in socialne standarde evropskih delavcev, ne glede na nacionalno poreklo kot recimo tistih, ki niti nimajo tega privilegija, da bi bili izkoriščani. To so brezposelni, matere samohranilke, upokojenci itd. Tu je treba potegniti črto. Ne boj za nacionalni interes, ampak, recimo spet staromodno, boj za delavski razred.

So tudi stališča, da je EU urejena dovolj demokratično in da je za vtis nedemokratičnosti kriv predvsem neresen odnos do evropskih volitev. Bi se strinjali s to trditvijo?

Te volitve so zelo šibke, če gledamo na moč odločanja posameznih institucij znotraj EU. Evropski parlament je ena najšibkejših institucij. Lahko opazimo zelo očiten trend, da demokratičnost institucije raste s padanjem njene pomembnosti in obratno. Po drugi strani je eden od aksiomov institucionalne arhitekture EU, da mora ECB kot ena najpomembnejših in najmočnejših institucij ostati neodvisna.
Tu imamo na prvi pogled všečno retoriko. Neodvisna mora biti, da ne bo politikantskega vmešavanja, zato da lahko opravlja svoje delo v miru, ne da bi se vmešavali nestrokovni ljudje. Vendar ta argumentacija zdrži zgolj, če sprejmemo, da delovanje ECB nima političnih in socialnih učinkov. Kot vidimo, so obrestne mere, nadzorovanje količine denarja v obtoku, monetarna politika nasploh, med pomembnejšimi silami, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje, čeprav se tega pred krizo nismo zavedali. Vztrajanje pri neodvisnosti ECB je tako nedvomno antidemokratična poteza. Moral bi obstajati neki vzvod demokratičnega nadzora ali vpliva na monetarno politiko v Evropi.

Se pravi, da smo spet pri vprašanju razodete resnice …

Kot da politika nizke inflacije in visoke vrednosti valute nima svoje ideološke in politične zgodovine. Ves pogovor o demokraciji in EU bi pravzaprav lahko strnili v stavek, da je nepolitičnost zgolj druga beseda za nedemokratičnost.