"A je pri vas taksi res tako drag ali so me nategnili? Od železniške postaje do hotela Slon mi je taksist zaračunal 20 evrov in mi celo izstavil račun," se je nedavno hudoval znanec iz Sarajeva, ki je po prihodu z vlakom nič hudega sluteč sedel v prvi taksi, ki ga je opazil.

"Oni so kot jastrebi, ki cele dneve prežijo na nevedne tujce oziroma ljudi, ki pridejo v Ljubljano iz drugih slovenskih krajev. Največkrat prevarajo starejše, ki se jim mudi k zdravniku, in ne vprašajo, koliko stane vožnja. Na koncu je stara mama seveda šokirana, ko ji taksist izstavi račun za 10 ali celo 20 evrov za prevoz do poliklinike. Zadnjič sem eno takšno, ki je prišla iz Kočevja k zdravniku, odpeljal nazaj na postajo. Ženica je bila vidno prestrašena, ko je vprašala za ceno. Ko sem ji rekel, da stane vožnja dva evra, je bila tako vesela, da mi je pustila še tri za povrh," pove taksist Z. K., ki že dolga leta vozi za taksi društvo Intertours.

Slabo luč mečejo na vse taksiste v mestu

Za razliko od tistih na Brniku si sicer taksisti na železniški postaji ne prisvajajo lokacije, a njihovi stanovski kolegi, ki so člani taksi društev, se le redko postavijo z njimi vštric v vrsto. Tudi Z. K. se s "štacjonskimi taksisti" ne peča. Prvič zato, ker - kot pravi - mečejo slabo luč na vse taksiste v mestu, drugič pa, ker se mu enostavno ne splača. "Oni včasih ves dan čakajo, da odpeljejo eno stranko in ji za nekaj kilometrov vožnje poberejo tudi po 80 evrov. Meni se to ne splača, ker imam, tako kot vsi v društvu, določeno tarifo, ki je ne morem spreminjati po lastni volji. Da zaslužim ta znesek, pa moram delati kot zmešan, včasih tudi po 12 ur na dan," se huduje naš sogovornik in doda, da "jastrebi" pravzaprav nič ne delajo, le ždijo ves dan na kavici, dokler ne pridejo na vrsto. "Zato ne obrabljajo avtomobila in ne pokurijo skoraj nič bencina, medtem ko sam zaradi vse dražjega goriva komajda pokrijem stroške. Pa še 150 evrov moram plačati vsak mesec za članarino v taksi društvu."

Do poliklinike za 10 evrov? Ne, hvala.

Da vse navedeno drži, smo se prepričali tudi na lastni koži. "Koliko računate do poliklinike?" vprašamo taksista, ki prvi v vrsti čaka na železniški postaji. "Deset evrov, gospod," odvrne možakar, ki ima na grbi kakšnih šest križev in je videti vse prej kot jastreb. Ko se mu predstavimo, mu je takoj jasno, da iz te moke ne bo kruha, a vseeno prijazno pojasni, zakaj so njegove storitve toliko dražje od običajnih: "Poglejte, v vrsto sem se postavil ob pol osmih zjutraj, zdaj pa je ura 11 in sem končno prišel na vrsto, da odpeljem stranko. Čas, ki sem ga porabil, da pridem do prvega mesta, mora nekdo plačati."

Taksist, ki svojega imena ni želel razkriti, je priznal, da Ljubljančani res le v skrajni sili sedejo v njegov taksi, saj poznajo cene. "Sam imam tri tarife," pokaže na cenik. "Pri osnovni je startnina 3,90 evra, prav toliko pa je tudi vsak kilometer vožnje. Pri tarifi, ki jo vključim na daljše relacije, je startnina 2,65 evra, vsak kilometer vožnje pa stane 1,63 evra. Le stalne stranke vozim po 1,10 evra na kilometer," razloži taksist, ki ni v nobenem taksi društvu, in deluje kot volk samotar.

Na tak način deluje tudi večina njegovih kolegov pred železniško ali avtobusno postajo, zato ima vsak taksi svoje cene. "Nekateri imajo tudi po 10 evrov na prevožen kilometer," nam prišepne sogovornik, ki ni ravno ponosen na svoj način taksiranja, a poudari, da druge izbire pravzaprav nima. Pravi, da je star, na cesti pa vlada huda konkurenca, ki ji ne zmore več parirati. Na vprašanje, če se mu zdi to dovolj tehten izgovor za odiranje ljudi, odvrne: "Vem, da ni moralno, je pa legalno."

Boter tovrstnih nategov je država

"To so legalni nategi, da se razumemo. Država to dovoljuje," nam besede prejšnjega sogovornika potrdi M. R. iz taksi društva Rondo, ki po ljubljanskih ulicah ljudi prevaža že 18 let. Po njegovih besedah je pomembno le, da se taksimeter ujema s cenikom, ki mora biti v vsakem taksiju. "Vse taksimetre potrdi država. V Sloveniji deluje peščica koncesionarjev, ki nastavijo taksimeter v skladu z željami posameznega taksista. Koncesionar ti lahko nastavi tudi tarifo za 100 evrov na kilometer vožnje. Tudi število tarif je neomejeno. Bistveno je le, da se taksimeter in cenik ujemata, kar preverjajo na uradu za meroslovje ali pri AMZS. Če je vse v redu, dobiš uradno plombo in to je to," pojasni M. R., ki nad tovrstno "anarhijo" ni navdušen.

Strinja se sicer s tezo, da bodo na trgu obstali tisti taksisti, ki najbolje krmarijo med kakovostjo in ugodno ceno, ne strinja pa se z nekaterimi kolegi, ki menijo, da jim gredo "štacjonski taksisti" pravzaprav na roko, češ da bodo potem ljudje še raje klicali taksi društva. "Stranka, ki je enkrat prevarana, čuti odpor do taksija in se ga izogiba. Država bi zato morala poseči na trg z določitvijo maksimalne tarife. A tudi minimalne," sklene M. R.