Ob pogledu nanj je novinarstvo najlepši poklic na svetu

Kateri slovenski novinar je intervjuval Ronalda Reagana, ko je bil še guverner Kalifornije?

Jurij Gustinčič.

Kateri je pokrival vojno med Izraelom in arabskimi državami leta 1967?

Jurij Gustinčič.

Kdo je imel deset let dnevno kolumno v Slobodni Dalmaciji, ko je bila še svobodomiseln časopis?

Jurij Gustinčič.

Kdo je intervjuval ameriškega predsednika Jimmya Carterja?

Jurij Gustinčič.

Kateri od nas je odraščal v Moskvi, ko je bil vladar Sovjetske zveze Stalin?

Jurij Gustinčič.

Zakaj pa?

Zato, ker je bil njegov oče Dragotin Gustinčič ustanovitelj Komunistične partije Jugoslavije in je v tridesetih letih odšel z družino v izgnanstvo.

Je bil konsistenten?

Ja. Poleg Stalinove Moskve je preživel tudi Goli otok.

Kaj pa sin?

Ni menjal kože niti kot dopisnik Politike iz Londona in New Yorka, niti kot poročevalec iz Prage in Tel Aviva, sodelavec Televizije Ljubljana, niti kot kolumnist Mladine.

Zakaj tekoče govori tudi nemško?

Zato, ker je v Moskvi hodil v nemško šolo.

Kako to, da piše v tako izbrušenem stilu in kristalno čisti slovenščini?

Zato, ker se je v slovenščini naučil pisati, ko se je naselil v Ljubljani. Prej je pisal v srbščini.

Kako to, da se mu ob omembi Zakavkazja orosijo oči? Ob skoraj ničemer drugem ni pri njem opaziti tega naravnega pojava.

Zato, ker je med drugo svetovno vojno delal slovenske oddaje na radijski postaji, ki je iz Tbilisija oddajala v Jugoslavijo.

Kako je od tam prišel nazaj v Jugoslavijo?

Prijahal je na konju.

Ob tem zadnjem običajno protestira, da se mu pripisuje preveč. Večino časa je iz Moskve hodil peš. Konj sploh ni bil njegov in je imel zelo suhljato postavo. Res je na njem prijahal, vendar je bilo vojne že skoraj konec. Prijahal ni iz Moskve, ampak z Avale. Sploh pa ni prišel sam, ampak z brigado partizanov.

Rojen je bil v Trstu. Le kje drugje bi lahko bil?

Jurij Gustinčič ima za seboj dolgo kariero pisca. Dolgo, zelo dolgo. Kariera je morda nekoliko preveč žaljiv izraz. Živi od pisanja. Odkar se spomnimo, živi od pisanja. Za časopise je pisal še v časih, ko so vlaki vozili na paro, cesta med Ljubljano in Hotedrščico pa ni bila asfaltirana. Piše dlje časa, kot je večina njegovih bralcev na svetu. Pisal je v času, ko so bili časopisi črno-beli, televizije pa sploh ni bilo. Pisal je, ko so kruh in meso podajali na karte. Ko je prvi človek šel na Luno in v časih, ko je v Vietnamu padel prvi ameriški vojak. Ko so Rusi zasedli Češkoslovaško, Izraelci zapustili Sinaj, ko so gradili berlinski zid in ko je padel berlinski zid.

Piše danes v slogu strogega političnega komentatorja, ki ima pred seboj razgrnjen politični zemljevid sveta in zna na pamet vse njegove koordinate.

In nikoli se mu ni treba opravičiti, da je napisal nekaj, kar ni bilo res, kar ni držalo, ali ker je narobe napisal ime sogovornika. Pri osebni biografiji, ki je napisana po dramaturških pravilih Stevena Spielberga, je to človek brez fantazije – nikoli si nič ne izmisli. Tudi takrat ne, ko bi se skoraj spodobilo.

Ko je Barack Obama zmagal na volitvah, sem ga zjutraj poklical. Vprašal sem ga, kakšna je realna teža Barackove zmage.

»To je eden največjih dogodkov, ki sem jih jaz spremljal v svojem novinarskem življenju,« je rekel. »Ne. Ne eden največjih. Največji. Ne morem se spomniti ničesar, kar bi bilo večje od tega.«

Silil sem vanj, da je med drugo svetovno vojno živel v Gruziji z Imrejem Nagyjem, leta 1967 bil dopisnik iz Jeruzalema, in naštel vse, kar je videl v desetletjih novinarskega dela. Zdelo se je skoraj neverjetno, da je preskok rasne meje v vrhu ameriške politike večji dogodek od vsega, kar je videl.

»Da. V mojem novinarskem spremljanju zgodovine sveta, da. Razlogi za takšen razvoj so jasni. Ameriški belci so se znašli v največji ekonomski stiski svojega življenja. V najbolj dramatičnem položaju po drugi svetovni vojni. Zadelo jih je v srce in v denarnico. Vedeli so, da potrebujejo drugo formulo. In so jo pod pritiskom svoje lastne zgodovine izbrali. Poleg tega imajo danes do špansko govorečih priseljencev morda več predsodkov kot do potomcev sužnjev. Ob vsem tem pa je to dejanje, ki se ne dotika samo politike, ampak nekaterih temeljnih reči v naši človeškosti. Moč je dobila eno barvo več.«

Lepo povedano. Ob tako veličastnem dogodku novinarska čast zahteva, da ga novinar predvidi. Ko se stvari že zgodijo, jih je lahko napovedovati in težko se je upreti tej skušnjavi. Vprašal sem ga, ali je bil prepričan o Obamovi zmagi. Spomnil se je prejšnjega večera, ko je šel spat negotov.

»Pričakoval sem, da bi Obama lahko bil izvoljen. Jasno in brez zadržkov pa tega ne bi rekel.«

Svoje napovedi ni čez noč prilagodil novim dejstvom. Ni čudno, da ima pri bralcih kredibilnost.

Napovedal pa je nekaj drugega. »Danes smo navdušeni. Jutri utegne biti razočaranje nad Obamo prav tako veliko, kot je danes navdušenje.«

Izkušnje morda pri tem poslu res pomagajo.

V sredo mu je predsednik Danilo Türk dal medaljo za zasluge. Eno zaslugo za narod res ima. Vedno je bil novinar. Še urednik se mu nikoli nikomur ni dalo biti. Ob pogledu nanj je novinarstvo najlepši poklic na svetu.