Brez eksplozivne reklame bi ga najbrž videlo le malo ljudi. Zdaj o njem pišejo vsi svetovni mediji, resnejši med njimi pa poskušajo odgovoriti na bržkone najbolj zanimivo vprašanje ta hip: zakaj je ta vulgarni in nepomembni filmček sprožil tako silovite proteste. (Posnel ga je, kot je znano, 55-letni Kalifornijec Nakoula Bassely Nakoula, finančni goljuf s koptskimi koreninami in povezavami s konservativno koptsko organizacijo, ki je igralce menda pridobil s pretvezo, da gre za nekakšno romantično dramo v puščavi, in jim v scenariju zamolčal, da je glavni lik prerok Mohamed.)

Vprašanje je na mestu tudi zato, ker je bilo tokrat, za razliko od afere "Rushdie" in afere "danske karikature", precej manj tistih, ki so film videli kot kulturni in civilizacijski dosežek, v katerem se je legitimno manifestirala zahodna svetinja - svoboda govora. Ameriška vlada ga je obsodila kot "grozljivo in na prvi pogled namerno provokacijo", do njega se je poleg mnogih vlad vrednostno negativno opredelilo tudi slovensko ministrstvo za izobraževanje in kulturo, ki je ob tem izreklo tudi solidarnost slovenski islamski skupnosti, "žrtvi nepotrebnih žalitev". Kako razumeti izbruh tako intenzivnih sovražnosti zaradi filma, ki sicer ne bi bil niti opažen, kaj šele svetovno znan, smo povprašali muslimanskega duhovnika Osmana Đogića, voditelja Slovenske muslimanske skupnosti, in dr. Primoža Šterbenca, sociologa in politologa. Oba se strinjata, da brez razumevanja politične, kulturne in socialne dimenzije teh sovražnosti ni mogoče zadovoljivo pojasniti silovitosti protestov.

Zahodni pogled na nasilje muslimanov zelo enoplasten

Za imama Osmana Đogića je film, ki ga sicer ni videl, nesporno žaljiv. Prerok Mohamed, pojasnjuje, je nedotakljiva moralna avtoriteta in osrednja figura islama, do katere imajo muslimani zelo čustven odnos. "Poslanec Mohamed je za nas več kot nosilec resnice, je nekakšen alter ego. Če kdo zasmehuje preroka, muslimane prizadene tako, kot bi najbrž zahodnjake, če bi se kdo norčeval iz njihovih staršev ali otrok. Muslimani razumejo, da prerok Mohamed ne pomeni vsem ljudem tisto, kar njim, toda ko ga kdo prikazuje kot moralnega izprijenca, se muslimani počutijo tako, kot bi jim kdo izdiral zdrav zob," je nazoren Đogič. S tega vidika, dodaja, so reakcije muslimanov na tovrstne žalitve pričakovane. Silovitost protestov pa je presenetila tudi njega.

"Strinjam se, da je precej bizarno, da je nepomemben film fundamentalističnega amaterskega filmarja spodbudil toliko nasilja in da muslimani v arabskem svetu zaradi njega ameriško vlado in vse Američane obtožujejo antiislamizma. Ameriška vlada ima na vesti številne grehe, ustvarjanja filmskih provokacij pa res ne." Đogić pravi, da bi tolikšno ogorčenje razumel, če bi film naredile ali nagradile pomembne, spoštovane osebnosti in institucije. Zato meni, da je treba reakcije na film razumeti predvsem kot simptom hudih frustracij med muslimani in velikega nezaupanja v Zahod.

Vloga globalizacije

Ob tem poudarja, da je zahodni pogled na izbruhe nasilja v muslimanskem svetu enoplasten: "Zahodnjaki nočejo videti pravih razlogov zanj in razumeti, da nasilnega, ekstremističnega obračunavanja s predstavniki zahoda ne podpirajo vsi muslimani. Morda so ti, ki nasilja ne odobravajo, celo v večini. Islam je namreč po svoji naravi zmeren, takšna mora biti po islamskem učenju tudi ljubezen do Boga." Đogić, za katerega je uboj ameriškega veleposlanika v prvi vrsti politični umor, pa vseeno meni, da je šlo pri aferi danskih karikatur in pri Rushdieu za resnejše zadeve, saj so bili avtorji teh "umazanih provokacij" izobraženci, ki so imeli zaslombo svojih institucij. Obenem priznava, da so tudi ti dve aferi nekateri muslimanski voditelji zlorabili za svoje politično motivirane akcije.

Dr. Primož Šterbenc si je pri pojasnjevanju politično-kulturne dimenzije dogajanja pomagal s sociologom religije Petrom Beyerjem. "Beyer govori o 'religijski funkciji' in 'religijskem nastopu'. Pri prvi gre za klasično funkcijo religije - povezovanje posameznika z nadnaravnim, pri religijskem nastopu pa za to, da religijski funkcijski sistem razrešuje probleme, ki jih ustvarjajo drugi funkcijski sistemi, predvsem politični, ekonomski in kulturni." Globalizacija, ki jo diktira Zahod, torej po eni strani zmanjšuje vlogo religije, po drugi strani pa ustvarja vrsto problemov, ki omogočajo prostor za ohranjanje pomembne vloge religije. "Tako negira posebne kulturne identitete posameznih svetovnih območij, tudi muslimanskega sveta, s tem pa omogoča izražanje tamkajšnjega ostrega nasprotovanja skozi religijo." Satanski stihi so muslimane tako razburili predvsem zato, pojasnjuje dr. Šterbenc, ker je Zahod muslimanskemu svetu hotel vsiliti svojo družbenokulturno paradigmo, to je spoštovanje svobode izražanja, in ni hotel upoštevati posebne občutljivosti muslimanov, ko gre za preroka Mohameda. Za muslimane je bil to dokaz hegemonske politično-kulturne arogantnosti Zahoda do islama.

Film le povod za izražanje globljega nezadovoljstva

Podobno je tudi pri tokratnem izbruhu nezadovoljstva muslimanov. "Film je bil zgolj povod, ki je sprožil izražanje globljega, latentno prisotnega nezadovoljstva z obstoječo svetovno politično-ekonomsko-kulturno ureditvijo. Muslimani pravzaprav vse od sredine 20. stoletja, ko je Zahod večini muslimanskih držav po obdobju kolonializma podelil formalno neodvisnost, menijo, da zahodni svet še naprej ohranja svojo neformalno dominacijo in hegemonijo, v okviru katere si arogantno in agresivno podreja muslimanski svet." Muslimane, dodaja dr. Šterbenc, o tem prepričujejo predvsem politika Zahoda do palestinskega vprašanja, neposredni agresivni vdori, kot je bil napad na Irak leta 2003, vsiljevanje neoliberalne paradigme ter globalizacijski pritisk na kulturno samobitnost. Ameriški predsednik Obama je sicer nastopil z lepšo retoriko, vendar pa tudi njegova administracija ni opustila arogantne in agresivne politike do muslimanskega sveta. "O tem priča odsotnost pravega pritiska na Izrael, uveljavljanje paradigme brezosebnih in destruktivnih napadov z brezpilotnimi letali, pri katerih praviloma umirajo tudi civilisti, ter odnos ZDA do dogodkov v arabskem svetu v zadnjem letu in pol, ko Washington ne deluje načelno, temveč izrazito v skladu z lastnimi politično-strateškimi interesi. V veljavi ostaja maksima: režimi, ki nam ne ustrezajo, padejo, drugi ostanejo."