Vas je ta drugi neuspeh potrl? Vzorec se je namreč ponovil: v gledališču so vas potrdili, ustavila vas je politika.

Pravzaprav sem se le vprašala: ali sem kar naenkrat nekdo, ki kar naprej izgublja? To bi bilo precej neumno.

Drama zasluži najboljše, je rekel minister. Kaj je po vašem najboljše?

To "najboljše" je filozofsko vprašanje odnosa med idealnim in realno možnim. V praksi od kandidata pričakujejo vizijo, ki naj bi bila verjetno tudi del neke splošne vizije o naši kulturi, o tem, kako se bo inštitucija dolgoročno razvijala, kaj naj predstavlja… Toda tri četrtine razpisa, ki je obsegal stran in pol, so predstavljala dokazila o znanju slovenskega in dveh tujih jezikov. Potem je sledila še zahteva po humanistični izobrazbi in petih letih delovanja na področju zavoda - teoretično bi to lahko bil tudi inšpicient. Kaj so s tem razpisom iskali? Najboljše? Ali pa so le preverjali, kaj bo prišlo mimo, dokler ne bodo vedeli, kako naj najdejo svojega kandidata? Kajti z mano so se pogovarjali, me točkovali, samo pravni, kadrovski in finančni referenti z ministrstva in en predstavnik sveta gledališča, skratka ljudje, ki bi zelo težko presojali o programu gledališča. Ko na pogovoru ni bilo niti gospoda Zorna in so mi začeli zastavljati vprašanja za kviz, na primer "ali veste, kam gre največ denarja pri financiranju javnih zavodov?", mi je postalo jasno, da je ta pogovor formalnost.

Kaj bi bilo v Drami treba narediti?

V tem trenutku bi bilo z ozirom na stanje v državi treba razmišljati po dveh tirih: v obliki vizionarske daljše strategije in konkretnih petih letih. V teh petih letih denimo ni realno sanjati o prenovi/zidanju gledališča, dolgoročno pa je to gotovo treba narediti. Je torej treba najti človeka, ki bo znal zidati, pridobivati gradbena dovoljenja, iskati nadomestne prostore itn. ali nekoga, ki bo znal upravljati dotrajano opremo? To je žal realnost. ki čaka tega "najboljšega".

Kdo bi naj naredil dolgoročno strategijo? Strokovne službe na ministrstvu?

V principu bi seveda morala reči ja, zato tudi imamo ta strokovna telesa, nacionalni svet za kulturo. V praksi se mi zdi, da je dovolj tega, da čakamo, da bo kdo drug rešil naše probleme in pritožbe glede vsega, kar je narobe. In če je upravljanje neke posamezne kulturne ustanove postalo politično vprašanje, potem je čas, da se začnemo ukvarjati s politiko. Ne hecam se. Položaj, ko velja, da so v politiki same barabe, mi pa se od tega distanciramo, še kako dobro poznam: ko smo se v Srbiji, od koder prihajam, umikali Miloševiću, smo mu s tem dopustili, da je naredil vse, kar je naredil. Če ljudje danes mislijo, da bo kriza kar minila, se hudo motijo, temu ne bo konca. Zato se moramo začeli ukvarjati s politiko takoj. S tem v mislih nimam opredeljevanja, ali bodo v našem imenu odločali levi ali desni, treba je zbuditi zavest o odgovornosti zase in za državo. Ali pa bomo čakali, da bo vse slabše, da bo država postala slaba šala?

Kakšen naj bi bil po vašem kulturni sektor?

Kulturne inštitucije so javno dobro, ne last politike, in moje največje razočaranje v Kranju ni bilo, da nisem bila izbrana, ampak da ljudje, ki upravljajo javno dobro, ne delajo v korist tega javnega dobrega. Da strokovnost ne šteje. To me mogoče še bolj bolelo kot nacionalizem; diskvalifikacija znanja, to je bil problem.

Kranjsko gledališče je lokalno, s specifičnimi zahtevami, Drama največja, statusna; tudi politiki se vanjo hodijo pokazat.

Tudi ta "paradni" status si je poleg onega drugega, bolj pomembnega, kvalitetnega Drama pridobila s trdim in dobrim delom, ki pa ga lahko v nekaj letih izgubi, če bodo šle stvari v napačno smer. Ne pozabimo, vsakih nekaj mesecev dobijo gledališča od financerja novo sporočilo, nov šok: manj denarja za program, število zaposlenih je treba zmanjšati, plače je treba zmanjšati za tri odstotke in to brez zakonske podlage - to se je zgodilo lani. In zdaj je prišlo novo obvestilo: za eno plačo do konca leta ni denarja. SLG Celje in še nekdo je menda vložil tožbo, saj te plače ne smeš izplačati iz namenskih programskih sredstev, ampak le iz lastnih, če jih nimaš, pa kršiš pogodbo z zaposlenimi. Ob vsakem rebalansu torej vodstvo izve, da so ustanovi spet nekaj vzeli in idealen vodja gledališča v takih razmerah je lahko le tisti, ki se bo v tem kaosu znašel, tisti, ki bo znal ta kaos koliko toliko ohranjati pod nadzorom, da bo inštitucija še delovala in - zdaj pridemo do paradoksa - dajala vrhunske umetniške rezultate. Pogosto govorijo o menedžerju, češ da umetniki nimajo poslovodskih znanj. Ne se hecat! Vsak svobodnjak mora vsako jutro preračunati, kam gre danes delat in kako naj si organizira vsaj dan sproti. Jaz podpisujem pogodbe, izdajam račune in letno naredim tri bilance - in še nikoli v življenju nisem imela ne plače ne bolniške. Precej dobro poznam zakonodajo, vem, kako potekajo pravno-računovodske zadeve, koliko zakonskih lukenj je, da denar sploh dobiš, kako država zaradi slabe dinamike financiranja sili inštitucije, da jemljejo kredite, s čimer služijo banke.

Zanimivo je, da kot umetnica toliko govorite o menedžmentu.

Taki so časi. Moj sistem vrednot se ni zrušil, ko je razpadla Jugoslavija, niti s tranzicijo, ker je kultura ohranjala svoj status tudi v najtežjih časih, ta sistem se ruši zdaj, in to nepovratno, preko ustvarjanja občutka, da je kultura nepotreben parazit, izobrazba pa luksuz. Zdaj se pred našimi očmi sesuva nekaj, kar smo vse življenje gradili in za kar smo verjeli, da je vrednota, ki nikoli ne bo pod vprašajem. Glede vsebinskega dela direktorovanja pa naj povem, da je to lep in lahek del vprašanja, ker ima Drama ansambel, s katerim je zmožna narediti največje in najbolj ambiciozne projekte, in to zmožnost mora vsekakor ohraniti. Poleg tega bi morala spodbujati slovensko dramatiko, ne le da uprizarja tekste, ki pridejo iz natečajev, ampak da bi tekste tudi naročala in skrbela za pomoč avtorjem, ki nimajo dovolj obrtnega znanja za pisanje za oder - govorim tudi o uveljavljenih literarnih avtorjih, ne le o novih talentih.

In seveda - pomemben steber programa je sodobna svetovna dramatika, kar s to ekipo dramaturgov in lektorjev, kjer pet ljudi govori neverjetnih osem jezikov, ne more biti problem.

Kakšna so po vašem mnenju pričakovanja ljudi v Drami?

Drama ima občinstvo, ki jo ima rado, in umetniške sodelavce, ki v njej radi delajo. Ni težko biti inspiriran in kreativen, ko imaš toliko možnosti. Težko pa se je boriti in ohraniti dosežene standarde produkcije. Zdi se mi namreč, da ljudje v to gledališče hodijo, da bi se izmaknili norosti zunanjega življenja, in na drugi strani, da bi si z nami in z drugimi gledalci izmenjevali misli, da bi našli nove misli ali naleteli na svoje, ki so se jim zdele osamljene, zdaj pa si jih delijo z drugimi. Pri tem ni nujno, da jim je vsaka predstava všeč, ampak, da jim je všeč to, da se jim odpirajo drugačne perspektive; to so ljudje, ki imajo potrebo po mišljenju in po čutenju. Gledališče ni več prostor velikih revolucij, ampak je prostor, ki ohranja zdravo pamet. In teh pričakovanj ne smemo izjaloviti, ljudi ne smemo razočarati, da tam tega več ne bodo dobili, ampak bi jim na primer ponudili lahkotnejši program, ki bi ga lahko dobili drugje. Za to pa se bo treba boriti, ker ni več samoumevno.

In Bukowski - seksualna biblija tistih, ki so bili mladi v 60. in 70. letih, kaj nam lahko pove danes?

Bukowski ima v svoji poeziji še drugo, intimno plat, in ta me je zanimala. Ta človek je napisal 36 zbirk poezije! Kdaj je imel čas za vso to samoto, to tišino, ko pa v romanih nenehno provocira in popisuje svoje vratolomna popivanja in seksualne podvige ali zdrse? Njegova poezija je tudi strašno ritmična, glasbena, in zato sem se jo odločila uglasbiti in ugledališčiti. Pri tem sem njegovo posebno, poetično čustvenost kombinirala z idejami iz zbirke esejev Prostori moškosti, ki tematizira položaj moškega po sto letih ženske emancipacije. Bukowski ni bil tipičen "pravi" moški, upal si je govoriti o svojih čustvih in priznati, da joka, z današnje točke bi morda celo rekli, da je bil kar precej emancipiran.