Kljub temu je že jasno, da lahko umska, telesna in družabna aktivnost pripomorejo k daljši "mladosti" možganov. Uriti jih je smiselno že v mladosti in srednjih letih, je pojasnil Kogoj, kot pravi, pa je lahko izlet v nove kraje prav tako koristen kot reševanje križank ali branje knjig.
Kaj povzroča demenco? Ali teorija o virusih, o kateri so strokovnjaki veliko govorili še pred nekaj leti, res ni več aktualna?
Za to idejo ni več trdne podlage. Pred časom so razmišljali tudi, da bi jo lahko povzročilo kopičenje aluminija iz posode v možganih, pa dokazov za to na koncu ni bilo. Demenca je skupek bolezenskih znakov, ki jo povzroča več kot 200 različnih bolezni. Najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen. Vemo, da se pri tej demenci v možganih kopičijo beljakovine, njihovi skupki pa motijo možganske funkcije. Istočasno se podre tudi struktura živčne celice in zato ne more več normalno delovati. Zakaj se demenca pri nekom začne pri sedemdesetih, nekdo pa nima pri devetdesetih nobenih takšnih težav, pa še ne vemo.
Kaj povečuje, kaj pa zmanjšuje tveganje?
Priporočamo zdrav način življenja z umsko in telesno aktivnostjo. Če nekdo svojih možganov ne zaposli, se verjetnost za demenco poveča. Pri nekaterih oblikah demenc gre za dednost in je pri sorodnikih bolnikov verjetnejša kot pri drugih ljudeh, verjetnost za demenco pa povečuje tudi vse, kar škodi srcu. To velja za visok pritisk, maščobe v krvi, sladkorno bolezen... Pogosteje se pojavlja tudi pri ljudeh z nezdravljeno depresijo. Ena od teorij je, da je to povezano s povečano količino stresnega hormona kortizola v telesu. Ta slabo vpliva na del možganov, ki je odgovoren za spomin.
Se depresija pri starejših razlikuje od tiste pri mlajših ljudeh?
Pri starejših ni nujno, da bodo brez volje in jokavi, kar si predstavljamo kot znake depresije. Namesto tega se lahko znaki prekrivajo s težavami zaradi telesnih bolezni, zaradi česar se depresijo pri starejših lahko spregleda in zato ne zdravi.
Zakaj za depresijo nekateri zbolijo šele v poznem življenjskem obdobju, prej pa težav niso imeli?
Na to lahko vplivajo specifične stiske, ki jih doživljajo - od smrti partnerja do težav pri skrbi zase ali odhoda v dom za starejše. Te spremembe se kopičijo in gredo lahko čez rob, človek pa zboli. Prav tako lahko k depresiji pripomoreta nespečnost ali telesna bolezen. Če je starostnik zdrav in ni osamljen, je malo verjetno, da bo zbolel za depresijo.
So starejši, ki živijo sami, pogosteje osamljeni?
Ne nujno. Tudi če nekdo živi sam, lahko živi polno in ima dobre prijatelje in znance, s katerimi se obiskuje. Starejši človek pa je lahko osamljen, tudi če živi s svojo družino, saj imajo otroci in vnuki svoje obveznosti. Tako kot pri preprečevanju demence je poleg telesne in umske dejavnosti druženje pomembno tudi pri preprečevanju depresije. Dobro je, da so starejši aktivni v vseh ozirih, tudi pri tem pa velja, da se brez muje še čevelj ne obuje. Včasih se je treba tudi malo potruditi, da ne obsedimo na fotelju.
Zdravila za demenco znanost še ni našla, omiliti pa zna njene znake in upočasniti napredovanje. Se v kratkem obeta kakšen preboj?
Verjetno bo do preboja v zdravljenju prej ali slej prišlo, težko pa je napovedovati, kdaj se bo to zgodilo. Ena od idej, ki je obetala tak preboj, je cepljenje proti Alzheimerjevi bolezni, vendar pa zaradi prehudih neželenih učinkov doslej ni prešlo v uporabo. Raziskav o demenci je vse več, a katastrofalno malo, če to primerjamo z raziskavami glede srčno-žilnih bolezni. Ob tem, da so stroški pomoči bolnikom z demenco glede na izračune v tujini večji od seštevka stroškov zaradi srčno-žilnih in rakavih bolezni skupaj. Kot družba bi si morali zato želeti, da se zdravljenje demence izboljša.
Kako pa bi morali skrb za bolnike z demenco izboljšati v zdravstvu?
Ena od težav je, da v Sloveniji nimamo specialistov geriatrov, ki bi se ukvarjali s težavami starejših. Psihiatrov in nevrologov ni dovolj, da bi poleg vseh ostalih nalog prevzeli še vse bolnike z demenco. Ena od možnosti je, da bi se začel z demenco bolj sistematično ukvarjati del družinskih zdravnikov, ki bi pridobili dodatna znanja, delali pa bi v okviru referenčnih ambulant. Danes so družinski zdravniki, ki obravnavajo tudi starejše, zelo obremenjeni in demenco v pomanjkanju časa težko prepoznajo. Poleg tega se bosta morala bolje povezati zdravstvo in sociala, ki si delita skrb za te bolnike. Brez sprememb bo zanje težko dobro poskrbeti, saj je zaradi staranja prebivalstva demenca vse pogostejša.
Nekateri ljudje pa oster um ohranijo v pozno starost. Kaj Plečnika ali Picassa, ki sta pomembna dela ustvarila tudi proti koncu življenja, ločuje od drugih?
Nekaj sreče, da ju ni prizadela kakšna huda bolezen, ki bi vplivala na možgane, pa tudi delo z možgani skozi celo življenje. Nekateri starejši umetniki in znanstveniki pravijo, da količinsko sicer naredijo manj kot v mladosti, a ima tisto, kar ustvarijo ali ugotovijo, v poznejših letih večjo vrednost. To je posledica izkušenj, ki jih je ta človek pridobival skozi celo življenje. Pri nekaterih starejših lahko zaznamo tudi posebne poglede na svet z drugimi cilji, kot jih imajo mladi in ljudje v srednjem obdobju, kar lahko razumemo kot nekakšno modrost.
Se možgani zdravih starejših kakor koli razlikujejo od možganov mladih?
Raziskave sicer kažejo, da so možgani starejših v povprečju nekoliko lažji. Starejši ljudje imajo v povprečju tudi slabši spomin in niso tako hitri kot mlajši. Mogoče pa je, da je vse to povezano z nezaznanimi zgodnjimi stadiji demence pri delu starejših in da bo treba pogled na to povprečje spremeniti. Pri nekom se lahko bolezen razvija že desetletje in njegovi možgani niso več enaki kot pri njegovem zdravem vrstniku, pa to še ne povzroča toliko težav, da bi se kazale navzven kot demenca. Človek tako na videz normalno funkcionira. Dokončnega odgovora, kaj je v možganih res posledica staranja, zato nimamo.
Tudi za mlade pa je smiselno urjenje možganov - še najbolje je, da se lotimo tiste miselne aktivnosti, ki nam je všeč in nas povleče. Nič hudega, če ne maramo reševati križank, če raje beremo ali slikamo. Prav tako je dobro, da gremo na izlet, na katerega se pripravljamo in kjer potem vidimo in slišimo mnogo novega... Takšne miselne naloge, ki jih opravimo v družbi, prinesejo še večji učinek od kakšnih zelo omejenih vaj.
Na enem od vaših predavanj o možganih vas je mlajši gospod vprašal, ali naj ga skrbijo besede "na koncu jezika" in občasno zamenjevanje besed v stavku. Zakaj se nam dogajajo takšne miselne napake?
Na ta način se nam zatakne večkrat na dan, pa na to pozabimo. Pogosteje se nam to zgodi, ko smo preobremenjeni, utrujeni, neprespani ali ko so naše misli nekje drugje. To ni znak bolezni. Zdrav človek take napake opazi in se popravi, bolnik z demenco pa napak pogosto niti ne opazi in se ne zna popraviti. Prav tako ni znak bolezni, če si človek česa ne zapomni, ko se mu mudi in hkrati pet ljudi nekaj pričakuje od njega. Človeški možgani so fantastični, niso pa brez omejitev.
Ljudje torej nismo narejeni tako, da bi lahko hkrati počeli in mislili na več stvari, ne da bi se pri tem motili?
Istočasno ne moremo početi več stvari, lahko samo bolj ali manj hitro preklapljamo med koščki posameznih nalog. Bolj kot so si naloge podobne, teže preklapljamo - zelo težko je na primer hkrati brati časopis in se pogovarjati, saj so v oboje vpleteni isti deli možganov. Sam se na primer težko tudi pogovarjam s sopotniki, ko vozim avto, saj vidim, da sem zaradi tega manj pozoren na cesto.
Zakaj pa imajo nekateri ljudje bistveno boljši spomin od drugih?
Nekateri imajo fantastičen spomin in si lahko zapomnijo zelo veliko podatkov, kar je dobro. Zakaj, ne vemo točno. Delno lahko na spomin vplivamo s posebnimi tehnikami, kot na primer pri naštevanju decimalk števila pi. Obstajajo tudi redki posamezniki, ki ničesar ne pozabijo, kar pa uvrščamo med bolezenska stanja.
Pozabljanje ni le nadloga?
Nekatere teorije pravijo, da so kapacitete spomina omejene in da moramo zato pozabljati, kar je manj pomembno. Del informacij sicer pozabimo le navidezno, tako da jih potisnemo v podzavest. Če na to vprašanje pogledam kot psihiater, pa je čisto dobro, da pozabimo kakšno manj prijetno podrobnost v svojem življenju.
