Ker so bili napovedani kot čudežno zdravilo, so mnogi nad njihovim izplenom, kljub temu, da ta ni majhen, razočarani. A realnost je nekoliko drugačna. Dr. Anton Dvoršek, nekdanji direktor kriminalistične službe in profesor kriminalistike na fakulteti za varnostne vede, denimo ocenjuje, da bomo morali biti zadovoljni, če bodo vse odmevne aretacije in hišne preiskave NPU v zadnjih dobrih dveh letih privedle nekje do 40 odstotkov obsodilnih sodb. Za marsikoga (pre)skromna želja, še posebej zato, ker skromnost ni vedno nujno tudi lepa čednost. Vsaj takrat ne, ko je vsiljena posledica (občutka) nemoči.

Težko je razumeti, da bo NPU šele jeseni – če ne bo večjih presenečenj – končno dobil dva ali tri svoje računalniške preiskovalce, ki se bodo ukvarjali z obdelavo kupa zaseženih elektronskih podatkov. Zdaj se morajo tudi kriminalisti NPU z zaseženim elektronskim gradivom postaviti v vrsto centra za računalniško preiskovanje, kar včasih pomeni tudi večmesečno čakanje, je za Dnevnik prejšnji teden opisal vodja NPU Robert Črepinko. Medtem preiskovalci sicer ne gledajo v zrak in preiskava se nadaljuje na drugih področjih, a časovni zamiki lahko dajejo določen manevrski prostor osumljencem. Zanemarljiv ni niti podatek, da sistematizacija NPU predvideva 87 preiskovalcev, vodij in strokovnih sodelavcev, trenutno pa niso “zasedeni” niti na dveh tretjinah.

40 odstotkov ni več tako majhen delež niti zato, ker so nekateri osumljenci, ki jih preiskuje ali jih je preiskoval NPU, lahko dejansko nedolžni. To sicer še ne pomeni, da ti nedolžni niso morda hodili po robu, a marsikdo med tovrstnimi “adrenalinskimi odvisniki” je bil najbrž dovolj iznajdljiv, da se je pred hojo po robu zavaroval z varovalno mrežo lastnih pravnih služb in zunanjih sodelavcev iz odvetniških pisarn. Poznavanje prava in sodnih praks namreč ni koristno le takrat, ko preiskovalci z nalogom za hišno preiskavo že potrkajo na vrata, temveč že mnogo prej, ko se ljubitelji tovrstnih “adrenalinskih športov” šele odločajo za hojo po robu in tehtajo ali so zmožni prenesti strah pred globino, kako bo morebitni padec sploh boleč, za koliko vej se bodo imeli priložnost zgrabiti med prostim padom in koliko jim bo tudi po trdem pristanku ostalo v nahrbtniku.

Če kljub temu s 40 odstotki ne boste znali biti zadovoljni, se lahko po tolažečo ramo zatečete kar k predsedniku državnega zbora. Iz depresije in anksioznosti vam lahko pomaga njegova filozofska ugotovitev iz obdobja pred volitvami (in njegove samoobrambe glede honorarjev v času prejemanja nadomestila), da kar je zakonito, ne more biti etično sporno. Če se boste v to misel poglobili dovolj odprtega uma in dojeli, da so vas vaši starokopitni starši pač vzgajali s povsem zastarelimi predstavami o etiki in morali, boste lažje razumeli 40 odstotkov. Razumeli boste tudi, zakaj se nekateri politiki tudi ob zelo resnih očitkih flegmatično zatečejo k cinizmu, drugi pa k bebavemu smehljanju. In razumeli boste, da niti NPU niti tožilstvo in niti sodišča nimajo pooblastil, da preganjajo oziroma kaznujejo nemoralnost, temveč le nezakonitost.