Kot je pri takšnih projektih že običajno, so se prvotno predvideni stroški drastično zvišali, saj se je načrtovani proračun z 2,4 milijarde funtov (tri milijarde evrov) povečal kar na 9,3 milijarde funtov. Organizatorji so želeli, da bi tolikšne investicije poleg vrhunske športne prireditve omogočile tudi trajnostni razvoj in spodbudile val napredka v pretežno revnih predelih vzhodnega Londona, kjer je veliko prebivalstva odrinjenega na socialni rob. V britanski prestolnici tako niso zgradili zgolj nabora svetlečih kičastih stadionov in športnih objektov. Na 80-hektarski površini so po lastnih besedah ustvarili "del mesta" oziroma objekte, ki se bodo po koncu iger gladko zlili z okolico in prispevali svoj delež k urbanemu razvoju. S tem namenom bo vajeti v svoje roke prevzela razvojna korporacija za ohranitev londonske dediščine (LLDC).
Dediščina britanskih iger v katarskih rokah
A kljub vsem silnim investicijam je uspeh vse prej kot zagotovljen. Čeprav novi projekti in infrastruktura rastejo kot gobe po dežju, pa smo bili temu že prepogosto priča. Ključno je namreč, kaj se z vsemi naštetimi investicijami zgodi po koncu iger. Samo olimpijska vas je denimo stala 1,1 milijarde funtov, pri čemer so dobrih tisoč stanovanj že leta 2009 prodali družbi Triathlon Homes za 268 milijonov. Preostanek je kupila katarska kraljeva družina, ki namerava prizorišče pretvoriti v luksuzno apartmajsko naselje, kjer bi stanovanja oddajali in z investicijo tudi aktivno upravljali. A za nakup so odšteli le 557 milijonov funtov, torej so davkoplačevalci že na začetku ostali brez 275 milijonov, organizatorji pa so razliko hiteli pojasnjevati s tem, da si pri iskanju kupca niso prizadevali za najvišjo ceno, temveč pridobiti ponudnika z najboljšo razvojno vizijo. Odmeven spor se je razvnel tudi okoli olimpijskega stadiona v Stratfordu, saj si pravico do uporabe stadiona po igrah želita tako nogometni klub West Ham United kot tudi lokalni rival Tottenham Hotspur.
"Londoncentrične" igre
Nezadovoljstvo pa izražajo tudi številni lokalni prebivalci. Poleg pričakovane zaostrene varnosti, gneče in kolapsa javnega prevoza so še bistveno bolj ogorčeni nad "ekskluzivnostjo" iger in korporativnim dobičkarstvom. Koristi od iger naj bi bile namreč rezervirane le za elite in sponzorje, medtem ko za običajne državljane dolgoročni učinki ne bodo pretirano opazni, še več, država je za igre zmetala milijarde davkoplačevalskega denarja, vzporedno pa neprestano zaostruje varčevalne ukrepe. Nelondončani pa se sprašujejo tudi, kaj bo od iger imelo celotno Združeno kraljestvo in ne samo prestolnica, ter kdaj bodo milijardnih investicij deležni tudi denimo Birmingham, Manchester, Liverpool in druga mesta, ki so sedaj primorana v zapiranje bolnišnic, šol, gledališč in preostalih javnih dobrin. Premier David Cameron sicer obljublja, da bodo britanska podjetja sklenila za kar 13 milijard funtov pogodb, ki jih brez iger ne bi pridobila, a tudi tu številni poznavalci opozarjajo na sum klientelizma in korupcije.
Učinek Barcelone
Pri ocenjevanju uspešnosti je sicer pomembno upoštevati tudi promocijski dejavnik, saj lahko država z uspešno izvedbo dogodka svetu predstavi celovito turistično ponudbo in s tem dolgoročno izjemno pridobi. V strokovnih krogih se takšen scenarij imenuje učinek Barcelone, saj olimpijske igre leta 1992 v katalonski prestolnici predstavljajo enega najboljših primerov za uspešno izrabo takšnega dogodka. Toda eno je teorija, drugo pa praksa. Londonski župan Boris Johnson sicer v času iger napoveduje dodaten milijon turistov dnevno, a v zgodovini so bili takšni primeri prej izjema kot pravilo. Tudi v celoti gledano je dobičkonosnih razmeroma malo iger. Banka Goldman Sachs je denimo analizirala več poletnih olimpijad in zaključila, da so igre v Los Angelesu (1984), Barceloni (1992) in Atlanti (1996) pridelale dobiček, globoko v rdeče številke pa so zabredli organizatorji v Münchnu (1972) in Montrealu (1976). Podobna usoda je doletela Grčijo, ki je v igre 2004 investirala 11 milijard evrov, povrnili pa sta se ji le dve, in prav to je tudi eden ključnih razlogov za katastrofalno stanje, v katerem je država danes. Po najbolj optimističnih ocenah bo sicer londonska olimpijada v britanski mošnjiček prispevala več kot 15 milijard funtov, v vsakem primeru pa se dobiček pričakuje vsaj v najožjem smislu, torej da bodo prihodki presegli organizacijske stroške. Toda k temu je treba prišteti še obsežne infrastrukturne, varnostne in druge stroške, in prav v tem grmu tiči zajec različne uspešnosti iger, saj organizatorji pogosto različno izračunavajo stroške celotne prireditve.
Najdražje igre doslej?
Navedeni znesek londonskih iger tako po vsej verjetnosti še zdaleč ni dokončen. Raziskava britanske televizije Sky Sports namreč ocenjuje, da bi se lahko končni stroški iger povzpeli celo na 24 milijard funtov, torej kar desetkrat više od prvotne ocene iz leta 2005. Samo finančni paket javnega financiranja iger, ki zajema izgradnjo športnih prizorišč, organizacijo ter varnost, se je do leta 2007 povzpel z 2,4 na 9,3 milijarde funtov. Raziskava je v to vključila še stroške nakupa zemljišč, torej se stroški dvignejo že na 12 milijard, ta znesek pa ne vključuje 1,1 milijarde za posebne protiteroristične ukrepe in 4,4 milijarde za varnostne in obveščevalne storitve. Še astronomskih 6,5 milijarde funtov pa naj bi bilo skupno porabljenih za obsežno nadgradnjo prometnih omrežij v Londonu in širši okolici. Če bi skupni znesek torej dejansko presegel 24 milijard funtov, bi London 2012 s tem presegel celo Peking 2008, doslej najdražje olimpijske igre, ki so po takratnem valutnem tečaju stale slabih 23 milijard funtov. Obenem bi zgolj financiranje londonskih iger utegnilo predstavljati skoraj desetino britanskega proračunskega primanjkljaja, ki znaša 126 milijard funtov oziroma 8,3 odstotka BDP, javni dolg pa je že pri 67,3 odstotka BDP. Še bolj zaskrbljujoč je ta podatek ob upoštevanju dejstva, da se VB nahaja v najhujši recesiji v skoraj 40 letih, saj že tri zaporedna četrtletja beleži krčenje gospodarske aktivnosti, ki je nazadnje upadla za 0,7 odstotka.
Indeks dobrega počutja
Zatorej ni presenetljivo, da je britanski statistični urad (verjetno ne po naključju) ta teden objavil doslej še ne videni indeks dobrega počutja. Sodeč po objavljenih podatkih so britanski državljani srečni s stopnjo 7,4 od deset. Kako so omenjeni indeks izračunali, ni natančno pojasnjeno, a rezultati so privzdignili prenekatero sicer vsega hudega vajeno britansko obrv. Številni opazovalci so indeks označili kot rahlo grotesken vladni poskus, da gromozanske olimpijske izdatke upraviči z zdravo mero nacionalnega ponosa, veselja in koristi, ki jih bo prireditev prinesla običajnim državljanom. A vprašanje finančne in družbene smotrnosti takšnih megalomanskih projektov še vedno ostaja. Sodeč po vsem navedenem so takšni dogodki vsekakor zelo dobičkonosni za izbrance. Med te seveda poleg športnikov, multinacionalk ter vseprisotnih političnih in estradnih elit sodijo še gradbinci, varnostne službe in gostinci, pa še to večinoma le na krajši rok. Za dejanske dolgoročne koristi pa se mora država organizatorica še kako potruditi, stroške "trajnostnega razvoja" pa pogosto še dolga leta zatem nosijo prav sleherniki. A če nič drugega, si bodo lahko oči napasli vsaj na otvoritveni slovesnosti, ki bo davkoplačevalski žep stala skromnih 81 milijonov funtov.
