Na travnik se bomo vrnili kasneje. Najprej se razglejmo po področjih, ki naj bi jih država razvijala in podpirala – v dobrobit državljanov in naše prihodnosti: sociala, izobraževanje,.... Tega naša država ne počne – ker je kriza, jasno. A čisto potiho, neopazno, se od svojih nalog, zavez, formalnih ali moralnih obveznosti, odmika. Stopa nazaj, korak za korakom, dviga roke roke, češ, to ni več moja stvar.
Kje in kdaj se je začelo, pravzaprav ni pomembno, te dni je namreč umikanje države v polnem zamahu. Presenetila je denimo vest, da bo država domovom za starejše omogočila zadolževanje. Da bodo lahko dobili evropski denar, bodo namesto tistega denarja, ki bi jim ga morala priskrbeti sama, najeli kredite. Ki jih bodo preko dražje oskrbnine seveda plačevali državljani. Namesto, da bi država skrbela za državljane, jo bodo ti (in mi, ki prihajamo za njimi), kreditirali.
Kdo in kako bo plačal zaposlene na mariborski fakulteti za matematiko in naravoslovje, še ni znano. Avstrijci, očitno. Kajti naša država, pravi minister za izobraževanje Žiga Turk, nima vzvodov, da bi pomagala posamezni fakulteti. Naj to stori univerza. Da je ta to počela leta in leta, ko ni bilo obljubljenega denarja s takrat pristojnega ministrstva za visoko šolstvo, pozablja in se celo sprašuje o opravilni sposobnosti vodstva fakultete. Zaposleni, naravoslovni strokovnjaki, ki naj bi izobraževali tiste, ki bodo izobraževali naše otroke, ne bodo delali za 700 evrov na mesec, če jim čez mejo obljubljajo vsaj še enkrat toliko. Veseli jih bodo – so usposobljeni, strokovni, imajo znanje.
Kakšno znanje pa bodo posledično imeli naši šolarji? Jih bodo poučevali tisti, ki bodo učencem na travniku znali pokazati nekaj rožic ali tisti, ki bodo otroke znali naučiti kritično razmišljati o genskem spreminjanju organizmov, o kloniranju in podobnem? Oboji so namreč lahko učitelji biologije, je opozoril doc. dr. Andrej Šorgo iz omenjene fakultete. Do tega vprašanja se, s svojim ravnanjem, posredno, a zelo jasno, opredeljuje - država.
