Na zgornja vprašanja bi v vladi Janeza Janše zelo verjetno odgovorili pritrdilno. Pred dnevi so namreč spisali tri nove zakone, ki povsem na novo urejajo področja upravljanja državnega premoženja, okolja in voda. Pri vseh treh je vlada državnemu zboru predlagala obravnavo po nujnem postopku. Ta se po poslovniku državnega zbora lahko uporablja le izjemoma. Ali natančneje: ko je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države, zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države.

Pripombe vnesite do jutri do kosila

A v aktualnem sklicu državnega zbora to še zdaleč ni tako. Nasprotno, od 39 zakonov, ki so jih poslanci sprejeli v prvih šestih mesecih mandata, so jih več kot polovico (20) potrdili po nujnem postopku, torej brez splošne razprave, v kateri bi poslanci odločili, ali je posamezni zakon zrel za nadaljnjo obravnavo. Če zakonodaja pri rednem postopku predpisuje tri obravnave predloga zakona (ki so grafično lepo ponazorjene na spletni strani državnega zbora), kar poslancem daje na voljo čas za premislek in vlaganje amandmajev, lahko v nujnem postopku poslanci potrdijo zakon že teden dni po tem, ko ga je sprejela vlada. V tolikšnem času naj bi bil po izvirnih načrtih vlade v državnem zboru sprejet tudi zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH), ki mimo institutov socialnega dialoga povsem na glavo postavlja obstoječo ureditev upravljanja državnega premoženja.

»Ne tako redko dobim na mizo z mojega področja predlog zakona z željo, naj dodam pripombe do jutri do dvanajste ure,« svoje izkušnje s hitenjem vladajočih pri pripravi zakonov opiše informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Podatki dokazujejo, da je v aktualnem sklicu državnega zbora redni postopek tako rekoč izginil iz zakonodajnega procesa. Od že omenjenih 39 zakonov sta šla skozi redni postopek le 2 (z besedo dva). Gre za spremembe zakonov o radiodifuziji in medijih.

Še dodatnih deset jih je državni zbor, ki je od skupno 21 sej v tem sklicu do zdaj opravil kar štirinajst izrednih, sprejel po skrajšanem postopku. Med njimi tudi spremembe zakonov o davčnem postopku, o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o ugotavljanju katastrskega dohodka. A to je očitno šele začetek: na obravnavo – seveda po nujnem ali skrajšanem postopku – čaka naslednji sveženj zakonov, ki jih je vlada spisala v zadnjih dneh. Poslanci bodo na hitro potrjevali ukinitev urada za kemikalije, dvig praga obdavčljivega letnega prometa s 25.000 na 50.000 evrov in spremembe zakona o gospodarskih družbah, s katerimi bo država krepko znižala kazni za nepredložitev letnega poročila Agenciji za javnopravne evidence in storitve.

Nomotehnične katastrofe

Po oceni pravnih strokovnjakov ima takšno hitenje pri sprejemanju že skoraj vseh zakonov tako kratkoročne kot dolgoročne posledice: od napak in površnosti v samih zakonih, ki zahtevajo kasnejše popravke z dopolnitvami, do vprašljive legitimnosti demokratičnega odločanja in večje verjetnosti za (sistemsko) korupcijo. Če je ta v zadnjem desetletju v zakonodajni proces potihoma vstopala pri pripravi zakonov, ki so jo ministrstva prepuščala zunanjim piscem, ne da bi pri tem preverjala njihove potencialne konflikte interesov (svetovalne pogodbe), ima zdaj škarje in platno v rokah vlada in z njo povezana klientela, ki ji to – logično – tudi najbolj koristi. Iz zakonodajnega postopka je namreč v imenu »učinkovitosti« tako rekoč izločila vse druge deležnike – vključno s poslanci, ki jih »izčrpava« s paketi zakonov, o katerih se odloča na hitro, po možnosti celo na nočnih sejah. »Hitreje bo zakon sprejet, manj ljudi ga bo videlo in manj bo pripomb nanj. Nekateri zakoni so zato nomotehnične katastrofe,« meni Pirc-Musarjeva.

»Gre za velik, drzen in nelegitimen odmik od temeljnih načel demokratičnega odločanja,« je opustitev sprejemanja zakonov po rednem postopku včeraj komentiral dr. Andraž Teršek z Univerze na Primorskem. »Odločitve, sprejete z neodgovorno uporabo mehanizmov, ki pridejo v poštev v natančno določenih primerih, so na robu legitimnosti, absolutno pa povečujejo tudi tveganje za korupcijo,« je poudaril dr. Teršek. Na tovrstna tveganja je prav pri zakonih, ki urejajo okolje in prostor, že pred časom opozorila tudi komisija za preprečevanje korupcije, ki je ocenila, da država z načinom spreminjanja zakonov na tem, »korupcijsko izrazito izpostavljenemu področju (...) ni izpolnila dolžnosti zavarovanja javnega interesa«.

Ustavna spornost »pravnih zlepljenk«?

Dr. Miro Cerar z ljubljanske pravne fakultete (PF) je spomnil, da so se nujni in skrajšani postopki zlorabljali že v preteklosti. »Zaradi približevanja EU so se paketno sprejemali različni zakoni. Bilo je pričakovati, da se bo v kriznem času stopnjevalo število zakonov, sprejetih po nujnem postopku, a kriza nikakor ne bi smela postati izgovor, da se tega uporabi tam, kjer naj se ne bi. Le redni postopek omogoča vso demokratično širino obravnave in preprečuje delanje škode,« je dejal dr. Cerar, ki je kot primer »pravne zlepljenke« navedel zakon o interventnih ukrepih.

Omeniti velja še dve razsežnosti instantnega sprejemanja zakonov. Poleg tega, da so ti priročni pri prevzemanju oblasti v družbenih (pod)sistemih ali celo njihovi razgradnji, je na mestu tudi vprašanje, ali tovrstna vladna podreditev državnega zbora v glasovalni stroj že sega čez rob ustavnosti, saj morda že krši ustavno načelo večfaznosti zakonodajnega postopka. »Ustavno sodišče je že razveljavilo akt zakonodajne narave (avtentične razlage zakona) zaradi formalnih pomanjkljivosti, ker niso bila upoštevana pravila zakonodajnega odločanja, nikoli pa še ni poseglo v sam zakon, ker bi bil postopek voden na način, ki nasprotuje demokratični ureditvi. Predvsem zato, ker še, po mojem vedenju, nihče tega od ustavnega sodišča ni zahteval. Pa bi morebiti moral,« meni ustavni pravnik dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete.

»Parlamentarni sistem temelji na podmeni, da imata opozicija in javnost možnost sodelovati pri sprejemanju zakonodaje. Če so skorajda vsi zakoni nujni, dobi katera koli vlada kot izključni predlagatelj nujnih postopkov popolnoma proste roke in parlamentarnega nadzora ni več. Dejansko se še koalicijski poslanci nemočno soočijo s tem, kar Boštjan M. Zupančič imenuje 'diktatura eksekutive',« je še dodal.