Ob povprečno zgolj tretjinski udeležbi volilcev na dosedanjih 15 referendumih (na katerih smo odločali o 19 temah) je namreč le o šestih referendumskih vprašanjih odločil po Virantovem predlogu zadostni (40-odstotni) delež volilcev, pri čemer vsaj o dveh od njih (pokojninska reforma in delo na črno) verjetno referendum sploh ne bi bil razpisan. Drugače rečeno, v skladu z Virantovim delovnim besedilom sprememb so bile zanesljive le odločitve o vstopu v EU in Nato, arbitražnem sporazumu, zavarovalnicah in arhivih, a spet samo če ne upoštevamo, da je dva od njih zahteval po Virantovem predlogu nepooblaščeni predlagatelj (državni svet oziroma 30 poslancev).

Pred današnjim novim sestankom predsednikov oziroma vodstev parlamentarnih strank potemtakem ne more biti nobenega dvoma, da so predlagane omejitve neposrednega odločanja državljanov izjemno stroge. Kot takšne so v popolnem nasprotju z doslej oziroma do nedavna veljavno doktrino predvsem največje vladne stranke, ki je od prvega referendumskega odločanja pred več kot poldrugim desetletjem neomajno nosila prapor "ljudske volje" in se ogorčeno upirala slehernemu poskusu še tako blagega uravnoteženja med sistemom parlamentarne (predstavniške) in neposredne demokracije.

Razlog za zasuk v načelnem stališču do referendumske ureditve je kajpak na dlani. SDS je in bo kot premierska stranka prisiljena sprejemati ukrepe, za katere utemeljeno domneva, da ne bodo naleteli na vsesplošno odobravanje, zaradi česar si prizadeva opoziciji in sindikatom izbiti iz rok orodje, ki ga je sama v letih vlade Boruta Pahorja uporabljala skorajda ekscesno (več kot tretjina referendumov je bila prav v zadnjih treh letih, res pa je, da vseh ni zahtevala SDS, temveč je nekatere le podprla). In ker vnosu zlatega fiskalnega pravila kaže razmeroma slabo, kot je pred dnevi dejal Virant, naj bi bil ta cilj po planu B dosežen s spremembami referendumskega sistema.

Negotova podpora opozicije in razglašenost koalicije

Parlamentarne stranke so, kot že glede fiskalnega pravila, na načelni ravni soglasne: spremembe referendumske zakonodaje so nujne. Glede tega med opozicijo in koalicijo ni razlik. So se pa te nemudoma pokazale ob vprašanju kvoruma, kakršnega predlaga Virant. V odločni opoziciji do tega dela predloga sta se namreč znašli koalicijski SLS in NSi, pri čemer v prvi opozarjajo, da bi po sprejetju te omejitve "kaj hitro prišlo do situacije, ko bi nasprotniki referenduma v sklopu kampanje pozivali k neudeležbi in na tak način naredili referendum neveljaven". Določene podobne pomisleke je slišati tudi iz SDS, kjer jih prav tako skrbi, da bodo v primeru, če bo kvorum previsok, "lahko referendum odločili tisti, ki jih javno odločanje ne zanima in se referenduma ne bi udeležili". Na drugi strani za veljavnost referendumske odločitve obvezno 40-odstotno udeležbo seveda kot predlagatelji podpirajo v PS, v SD pa so svoj prag s 25 zvišali na 30 odstotkov. A pri slednji je ta podpora pogojna, podobno kot pri fiskalnem pravilu najbrž kar usodno odvisna od tega, s kom se kdo pogovarja oziroma kaj se bo zgodilo na kongresu stranke čez teden dni.

Na določeno mero negotovosti kažeta tudi izjavi iz Pozitivne Slovenije, da bo dogovor glede kvoruma odločilen za uspeh ustavnorevizijskega postopka in da bodo med pogajanji zahtevali še nekaj dodatnih pojasnil. Podobno kot pri vprašanju fiskalnega pravila ali ukinitvi državnega sveta njihove podpore ne bo, če ne bo zadostne stopnje konsenza. "Pripravljeni smo popuščati, če bodo druge stranke prišle s prepričljivimi argumenti," nam je pojasnil vodja poslanske skupine PS Jani Möderndorfer.

V Virantovi stranki napovedujejo podporo predlogu, že v naslednji povedi pa pravijo, da so "precej zadržani do omejevanja referendumskih tem", ki jih je njihov predsednik predlagal kar nekaj: "Smo pa pripravljeni sprejeti neki kompromis, če se bodo uresničile točke iz našega programa." Iz SLS poleg že omenjenih zadržkov glede kvoruma dvomijo tudi o smiselnosti možnosti referenduma na zahtevo državnega zbora (in državnih svetnikov), saj da je "naloga poslancev sprejemanje zakonodaje, ne pa njeno ponovno testiranje pri državljanih".

Glede vsebinskih omejitev so razhajanja med strankami na videz manjša. Tako SD kot PS denimo podpirata tretjo točko Virantovega predloga spremenjenega člena ustave o omejevanju možnosti razpisa referenduma, ki bi posegal v človekove pravice in temeljne svoboščine. Večjih vsebinskih pripomb o slednjem oboji namreč nimajo, tej točki pa zanimivo ne nasprotuje niti koalicija. Nekoliko nenavadno, če pobrskamo nekaj mesecev nazaj, ko je del koalicije ostro nasprotoval družinskemu zakoniku, referendumsko odločanje o njem pa je po mnenju mnogih pravnikov in precejšnjega dela civilne družbe poseglo v človekove pravice.

Zaradi morebitnega vnosa te omejitve v ustavo po mnenju nekaterih ustavnopravnih strokovnjakov ustavno sodišče v prihodnje ne bo imeli nujno manj dela, saj je določba tako ohlapna, da bo mogoče, če ne bi bila popravljena, še vedno zahtevati presojo ustavnih sodnikov o tem, ali je določena pobuda za razpis referendum v nasprotju z ustavo ali ne. Virantov delovni predlog, ki smo ga pridobili, smo dali na vpogled dr. Andražu Teršku, ustavnemu pravniku z Univerze na Primorskem. Ta pravi, da je opredelitev, kdaj naj ne bi bilo dopustno razpisati referenduma, "preveč ohlapna in z vidika ustavnosti popolnoma nesprejemljiva. Hkrati je tretja alineja povsem nepotrebna, ker v primeru posega referenduma v ustavne pravice, svoboščine ali druge ustavno varovane elemente tak referendum sam po sebi ni in ne sme biti dopusten. Zato je ta predlog po vsebini ustavnopravno nesprejemljiv."

Poleg tega Teršek četrto alinejo Virantovega predloga (da zakon začne veljati, če za njegovo uveljavitev na referendumu glasuje večina volilcev, ki so veljavno glasovali, ali če izid referenduma ni veljaven) v drugem delu ocenjuje kot "ustavnopravno neposrečen balast", o predlogu v celoti ter sploh načinu in vsebini predlaganih sprememb pa ima v bistvu uničujoče mnenje: "Težko je razumeti, da se na tak način loti posega v vsebino ustave državni zbor. Ta je kot organ, ki ima zakonodajno funkcijo, ne le prvi ustavnopravni igralec, ampak tudi razlagalec in uresničevalec ustave, s tem pa tudi prvi varuh ustavnosti. Še manj je to razumeti ob tem, da v tem organu delujejo tudi predstavniki pravniškega poklica in da ima ta organ celo ustavne komisije, v katerih sodelujejo ljudje, ki javno delujejo kot ustavnopravni strokovnjaki. Želim si, da takšni predlogi niso predmet njihovega pritrjevanja in da gre za pravno ignorantsko samovoljo dnevne politike v parlamentu. Vse, kar se pri nas dogaja v zvezi z ustavo in ustavnostjo ter prihaja s strani predstavnikov oblasti in družbenih privilegijev, je odraz slovenske ustavne identitete. Ta pa že vsa ta leta lahko vzbuja le veliko zaskrbljenost in razočaranje."