V Afganistanu ste vodili slovensko skupino za mentoriranje in povezave oz. t.i. OMLT, ki je pomagala pri urjenju 62. bataljona 207. korpusa Afganistanske vojske (ANA). Kako je bilo na misiji?

Imel sem srečo, da sem že prej precej delal v zvezi z Afganistanom. Lahko rečem, da sem imel dosti informacij. Bil sem trikrat tam, tako da sem ga poznal in sem skušal to svoje videnje, kako bi delovali v Afganistanu, prenesti tudi na kontingent. Ko gledam nazaj, kaj smo vse naredili, moram reči, da se je od tistega, o čemer sem razmišljal prej, morda uresničilo kakih 50 odstotkov.

Kar pomeni, da kljub temu, da si "dober poznavalec" Afganistana, te čakajo tam določena presenečenja. Predvsem presenečanja v obliki odzivnosti afganistanske vojske na tvoje delo. Druga zadeva je delo s prevajalci, ki je zelo zahtevno. Če imaš nekoga, ki slabo prevaja na eni strani in nekoga, ki zna slabo angleško na drugi, recimo z naše strani. Tretja zadeva je, ko načrtuješ bojne operacije, v katerih ljudje izgubljajo življenja, česar od doma nisi navajen. Tu pa pomagaš afganistanski vojski in si soavtor nekaterih operacij. Skratka, gre za vrsto elementov, ki vplivajo na tvoje drugačne odločitve.

Bi glede na doživeto kaj spremenili za nazaj, če bi lahko?

Četudi bi se zdaj vrnil, verjetno ne bi bilo dosti drugače. Zdaj, po misiji, smo ugotovili, da smo si v začetku, ko smo šli v Afganistan, zadali jasne cilje. Po moji oceni smo jih perfektno izpolnili. In to ne ocenjujem samo jaz, ampak tudi drugi visoki poveljniki in častniki Isafa.

Morda bi spremenil zgolj kaj v sami organizaciji oz. strukturi formacij kontingenta, morda kakega človeka ne bi vzel s seboj, morda bi iskal strokovnjaka za kako drugo področje in podobno. Ne bi pa šlo za bistvene spremembe.

Kako vam je uspela vaša misija? Kako so zdaj usposobljeni afganistanski vojaki?

Mislim da več časa ko bomo z njimi, bolj bodo samostojni, bolj samoodgovorni do lastne države. Jaz sem deloval kot mentor poveljnika 207. korpusa ANA in oni se zavedajo, da potrebujejo našo pomoč. Še vedno. Ne pri bojevanju, ampak predvsem pri organizacijskem delu, na primer pri načrtovanju bojnih delovanj, pri organizaciji logističnih postopkov, oskrbe, vzdrževanja itn. Navsezadnje tudi pri funkcioniranju podčastniške oz. častniške linije.

V bojnem delu pa so neustrašni. Bil sem presenečen nad posamezniki, ki so vedeli, da jih tam nekje čaka nek taliban, nek upornik, pa so šli neustrašno v boj. Tudi če so vedeli, da bodo jutri lahko izgubili življenje. Kaj jutri, naslednjo uro ali čez pol ure.

Je bilo veliko bojev?

Ja, kar. Čeprav vsi govorijo, da je zima umirjeno obdobje in da je spopadov manj. Statistično gledano je bilo v sedanji zimi v primerjavi s prejšnjimi za 39 odstotkov več napadov. Kaj je vzrok? Verjetno sežig Koranov, poboji, morda tudi kaj drugega. Skratka se je 'dogajalo'. Moji častniki in podčastniki, ki so mentorirali t.i. 62 kandak (bataljon), so izgubili sogovornika, poveljnika čete, ki je padel v zasedo. To je recimo en primer. Tri, štiri mesece si z njim, nato ti ga pa pripeljejo pred bazo in ga ranjenega skušaš rešiti.

Kakšne pa ste imeli odnose z afganistanskimi vojaki, še posebej po omenjenih incidentih s strani zavezniških sil?

Izrecno ni bilo nakazano, da se bo nekaj zgodilo. Da bi recimo, ko si šel mentorirat, drugi dan po temu dogodku, da bi nekdo dejansko usmeril puško proti tebi, tega ni bilo.

So bili pa kaj bolj jezni?

To pa definitivno. Tudi ko se pogovarjaš z njimi, se pritožujejo, zakaj to delate, to ni prav. Ampak potem jim razložiš, da se to lahko zgodi pri vsakomur, da imaš vedno dobre in slabe vojake. Zdaj eni razumejo, drugi ne. Smo pa mi takrat, ko se je to dogajalo, poostrili varnost. Omejili smo tudi izhode na mentoriranje. Šlo se je v poveljstva, manj pa v nižje enote.

Moram pa reči, da pogovor ogromno pomeni. Tudi njim. Ker vedo, da recimo mi Slovenci nismo naredili tistega, da smo majhni, da jim skušamo pomagati. In za vsa dobra dejanja, ki smo jim jih naredili, so hvaležni. Iz tega potem skušaš narediti dober odnos. In vidijo, da jim pomagamo, zato večinoma na naši strani nismo imeli nekih konfliktnih situacij.

Iz vaših besed gre torej sklepati, da ste sodelovali tudi v bojnih aktivnostih?

Ne bi ravno rekel, da smo sodelovali. Pomagali smo pri njihovem načrtovanju, v posameznih primerih pa smo bili tudi vpleteni. To slednje se je zgodilo enkrat, dvakrat, ko so na primer za nami pripravili zasedo afganistanskim vojakom. Mi smo jim nato pomagali, ampak ne z ognjem. Preko Isafa smo zaprosili za zračno podporo in jo tudi dobili. Pomagali smo jim tudi z umikom ranjencev. Ampak čim si v Afganistanu, si vpleten v takšne naloge posredno ali neposredno.

Recimo jaz sem bil posredno vpleten. Ko sem mentoriral poveljujočega pri načrtovanju operacij. On je bil tisti, ki je ukazal enotam, jaz pa sem bil tisti, ki sem mu svetoval, kaj ni v redu, kaj mu še manjka. Nisi neposredno vezan na operacijo, na streljanje, zasede, razen če se res ne zgodi, ko si zunaj, ampak jim skušaš pomagati, da bodo imeli čim manj žrtev.

Ste nabirali izkušnje tudi vi?

Definitivno je sodelovanje v mednarodnih operacijah pomembno za nabiranje izkušenj Slovenske vojske. Mi imamo izkušnjo iz slovenske vojne leta 1991. Bili smo mlajši in nismo sodelovali toliko pri načrtovanju, ampak bolj aktivno delovali na terenu. Skozi razne scenarije smo na papirju delali neke aktivnosti in vaje, ki smo jih nato skušali preizkusiti tudi na terenu. Brez žrtev, brez velikih zased.

Tu, v Afganistanu, pa moraš biti celovit. Kar pomeni, da če tvoja analiza oz. pomoč ni dobra, so na drugi strani mrtvi ljudje. In ne gre le za načrtovanje bojnih operacij, ampak tudi zdravstveno oskrbo, logistiko, obveščevalne dejavnosti itn.

Vse te izkušnje, ki jih dobiš in jih skušaš z mentorirancem preučiti, pomeni tudi dobro izkušnjo za nas, za varovanje Slovenije. Dobiš izkušnje, kako načrtovati in na kakšen način. Na primer - aha, pozabil sem še tisto, če tega ne bom naredil, bodo mrtvi, če tistega ranjenca ne bom pravilno obvezal, mu bodo odrezali nogo ali pa bo umrl. Skratka to je zelo dobra izkušnja. Ponosen sem, da mi je vojska oz. država to omogočila. Pridobil sem ogromno znanja, predvsem operativnega.

Poudariti je tudi treba, da so afganistanski generali šolani ljudje. Ta, ki sem ga mentoriral jaz, se je šest let šolal v Nemčiji. Obvlada procese in načrtovanje. Moj prispevek je bil le še razbistritev nečesa, kar morda on pozablja. Se pravi da je bila izkušnja obojestranska.

Pa bi še odšli na kako misijo?

Verjetno bi še šel nazaj v Afganistan. Če bi bila misija taka, kot je bila ta zdaj, da skušaš nekomu prenesti svoje znanje, ideje, potem rade volje.

Pa pri tem sploh ne gre za denar, da slovenski vojaki hodimo na misije samo zaradi denarja. No morda tudi, ampak jaz uživam v tem vojaškem poslu. Navsezadnje nisi samo z afganistansko vojsko, si z ameriško vojsko, z italijansko, špansko. To ti daje tudi druge poglede, tudi na vojaškem področju. Tu so polkovniki, majorji, ki imajo več misij za seboj. Ljudje so izkušeni in od njih lahko pridobiš tudi ogromno znanja. Seveda moraš to znanje potem deliti naprej v Sloveniji. Sicer od tega ni nič.