Vse, kar je bilo treba vladi storiti, je bilo reči, da vsi živimo preko svojih zmožnosti. To je sprožilo (samo)razvrščanje državljanov v kategorije. "Če vam kdo reče, da ste preveč dobro živeli, se začnete spraševati, ali ni morda res tako," opozarja politični filozof dr. Luka Omladič. "Pojavi se občutek sramu, ki zamegli vprašanje, kdo je res živel dobro, kdo je bil nosilec moči in je imel v rokah vse niti, ki so nas pripeljale do današnjega stanja." Poleg tega, pravi Omladič, politika nenehno ustvarja kategorije "drugih". "Govori o varčevanju, hkrati pa pravi, da varčevalni ukrepi ne bodo toliko prizadeli nas, ampak one druge, javne uslužbence, brezposelne. Politiki postavljajo ločnico med enimi in drugimi, dobrimi in slabimi. Trik pa je v tem, da se vsak med nami začne nekje globoko v sebi spraševati, ali smo tudi sami paraziti. Ta kanček strahu se razraste in iz nas naredi upogljive državljane, ki si ne upajo oditi na ulico in se izpostaviti za svoje pravice."

Skrivnostni zapisi

Delitev prebivalstva s pomočjo retoričnih tehnik na "nas" in "druge" je nevarna, saj je kategorij toliko, da se nazadnje v njih znajdemo vsi. Skrivnostni pisec Tomaž Majer je na spletni strani SDS ob zadnjih volitvah pisal o "novih državljanih" in diskreditiral priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Zaradi tega so si Majer, upravljalec spletne strani, neznani odgovorni urednik spletne publikacije (spletna stran kljub lanski denarni kazni ljubljanskega okrajnega sodišča še vedno ni vpisana v razvid medijev) in stranka SDS prislužili kazensko ovadbo. Negativni atributi, ki se pripisujejo skupinam, pa se hitro prevedejo tudi v označevanje posameznikov. Tako se družbene konfrontacije spreminjajo v osebne diskvalifikacije.

V eni takih se je v začetku lanskega leta znašel tudi predsednik države Danilo Türk. Da bi stranka SDS obračunala z njim, je na svojih spletnih straneh objavila arhivske dokumente, po katerih naj bi bil Türk obveščen o bombnem napadu v Velikovcu. Navedbe so se na koncu izkazale za neresnične, inšpektorat za kulturo in medije pa je ugotovil, da je SDS kršila arhivski zakon, saj je na svoji spletni strani objavila gradivo brez dovoljenja arhiva. Inšpektorat je stranki naložil globo, ker pa pri SDS niso želeli posredovati podatka, kdo je bil odgovoren za objavo dokumentov na spletnih straneh, je inšpektorat oglobil tudi predsednika stranke Janeza Janšo. Spomnimo, da so v omenjeno arhivsko gradivo v obdobju med letoma 2010 in 2011 vpogledali takratni strankini sodelavci Tomaž Lisec (zdaj poslanec SDS), Maja Prezelj (sekretarka poslanske skupine SDS) in Karin Medved, ki jo je Janša ob prevzemu vlade zaposlil kot višjo svetovalko v svojem kabinetu.

Dr. Pavel Gantar opozarja, da za vse udeležence javne komunikacije, ne le za desne ali leve politike, velja, da se diskvalifikacije lotijo, ko se nasprotnikov ne morejo lotiti s protiargumenti. Pravi pa tudi, da mora vsaka taka zadeva temeljiti na potvorjeni resnici, na "kvazidejstvu", ki je toliko oprijemljivo, da mu je mogoče vsaj malo verjeti. "Pri tem se ne bi rad omejil na poslance in politike, ampak je manipuliranje vse bolj pogosto tudi v novinarstvu."

"Verjeti je lepo, ker se sproži občutek ugodja"

Časopis, ki ga berete, je bil v zadnjem tednu diskreditiran v časnikih Demokracija in Reporter, trikrat pa je bil izpostavljen tudi na spletni strani SDS. Uredniki spletne strani so tri naše članke izpostavili kot primere "sovražnega govora". Novinarji Dnevnika, Dela, Večera, RTVS in drugih večjih medijev so v medijih, ki so privrženi desni politični opciji, nenehno obravnavani tudi zaradi podpisov pod peticijo, ki je leta 2007 opozorila na nedopustne posege takratnega premierja Janeza Janše v medijski prostor. Peticija "571" je na ta način postala pejorativni označevalec novinarskega ceha kot celote.

Takšno dogajanje sicer ni velika novost. Spopadanje (političnih) nasprotnikov v medijih na Slovenskem v svoji knjigi Naši in vaši, ki bo uradno predstavljena danes, opisujeta zgodovinarja dr. Marko Zajc in dr. Janez Polajnar. Na začetku 20. stoletja so v časopisih med seboj obračunavali liberalci in klerikalci, pred tem pa nemška in slovenska družbenopolitična struja. "Oba tabora, nemški in slovenski, sta kmalu prepoznala potrebo po lastnem političnem časopisu, ki bo deloval kot glasilo stranke," sta avtorja zapisala o dogajanju v Ljubljani sredi 19. stoletja.

"Vzrok diskreditiranja je vedno težnja po absolutni prevladi 'svoje' politične opcije, kar pomeni vnaprejšnje zavračanje drugačne politične opcije oziroma drugače mislečih," pravi dr. Spomenka Hribar. "V demokraciji mora biti središčni prostor načelno odprt, prazen. Začasno ga zaseda pozicija, ki je zmagala na volitvah. Fundamentalisti pa hočejo zasesti prav ta središčni prostor, se pravi prostor pravice in resnice, ki se ju želijo polastiti in o njima odločati." Ko se enkrat manipulacija z resnico v javnosti "prime", pa se je je nemogoče znebiti, opozarja poznavalec političnega marketinga dr. Sebastjan Jeretič. Kleč je namreč v nevrološkem ustroju človeka. Možgani delujejo tako, da informacijo raje privzamejo kot resnico, saj jo je potem lažje obravnavati. "Verjeti je lepo, ker se ob tem sproži občutek ugodja," pravi Jeretič. Težje pa je nehati verjeti, saj se ob tem pojavi občutek potrtosti. Ta mehanizem avtorjem političnih diskreditacij omogoča ustvarjanje vedno novih, četudi so se s prejšnjimi diskreditacijami diskreditirali tudi sami.