O teh in podobnih dilemah smo povprašali dva ekonomista iz ljubljanske ekonomske fakultete - "liberalca z vestjo" Jožeta P. Damijana in gradualista Bogomirja Kovača.
Varčevanje v javnem sektorju povzroča znižanje BDP. Ali niso varčevalni ukrepi s tega stališča kontraproduktivni?
Damijan: Varčevalni ukrepi so nujni zaradi stabilizacije javnih financ in znižanja bremena servisiranja dolga. Vendar pa zgolj varčevalni ukrepi niso dovolj; spremljati jih morajo ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti. Tako ukrepi za izboljšanje poslovnega okolja (znižanje administrativnih ovir, znižanje davkov, sprostitev kreditnega krča...) kot tudi "keynesianski" ukrepi za povečanje agregatnega povpraševanja (naložbe v infrastrukturo).
Kovač: Fiskalna konsolidacija je nujna, toda v času recesije, kjer prevladuje ekonomika povpraševanja, mora biti dobro odmerjena, da se izognemo paradoksu varčevanja. Varčevanje povprek je lahko torej kontraproduktivno in recesijo poglablja, takšne so tudi sedanje izkušnje Grčije, Španije pa tudi Slovenije od sredine 2011. Pomembna je torej struktura varčevalnih ukrepov in tu je vlada zgrešila, saj krči izdatke za naložbe, izobraževanje, infrastrukturo…
Kolikšen vpliv na vplačila v državne blagajne (pokojninsko, zdravstveno) in na davčne prilive (dohodnina) bi imelo predlagano 10-odstotno znižanje plač v javnem sektorju?
Damijan: Znižanje plač v javnem sektorju za 10 odstotkov pomeni znižanje javnih izdatkov za 400 milijonov evrov, pri čemer je neto učinek na javne finance le polovičen, saj hkrati pomeni tudi nižje prihodke proračuna za 200 milijonov evrov.
Kovač: Dejstvo je, da je Virantova plačna reforma zaradi fiksnih razmerij in dogovorjenih izenačevanj problematična in da Pahorjevi niso pravočasno zaustavili plač. Prav tako danes manipuliramo z rastjo mase plač, ki je večja zaradi dodatnih zaposlitev in ne toliko zaradi zvišanja dohodkov zaposlenih. Ker pa je visoko znižanje zaradi sindikatov politično vsekakor problematično, bi bilo bolje zamrzniti plače in jih postopoma razvrednotiti z inflacijo in reformo plačnega sistema.
Kaj je za Slovenijo v tem trenutku najbolj optimalno - ostro varčevanje in zniževanje davkov, blažje varčevanje in zviševanje davkov ali kakšna tretja pot?
Damijan: Izkušnje razvitih držav kažejo, da je zviševanje davkov manj učinkovito in bolj recesijsko kot zmanjševanje javnih izdatkov. Vendar sta vedno potrebni kombinacija ukrepov in njihova pravilna sestava. Pri zmanjševanju javnih izdatkov je treba gledati, katere izdatke "porezati" bolj, katere manj in katerih ne. Izkušnje razvitih držav kažejo, da je zniževanje socialnih transferjev dolgoročno manj škodljivo kot denimo zmanjševanje naložb v infrastrukturo. Prav tako večina držav ne more mimo zvišanja upokojitvene starosti in odpuščanja v javnem sektorju. Povsem podobno je na strani prihodkov. Zviševanje davkov na porabo (DDV, trošarine) je manj škodljivo kot denimo dvigovanje davkov na dohodke. Tovrstni kombinaciji ukrepov tudi Slovenija ne bo mogla uiti.
Kovač: Ekonomija načeloma ne prenese šokov. Logika institucij sta gradualizem in ravnotežje, čeprav mu revolucionarni duh Janše in nekatere teoretske usmeritve Šušteršiča nasprotujejo. To pomeni, da bi bilo bolje poseči po obeh straneh stiskanja deficita, davkih in izdatkih. Politično in socialno sprejemljivejša sta zamrznitev plač ter dvig DDV kot izvozno nevtralnega in inflacijsko celo rahlo želenega davka, vse drugo davčno reformiranje pa bi moralo biti javnofinančno nevtralno. Varčevati moramo, tako da ne omejimo rasti. Zunanjih trgov ne moremo pomiriti z varčevanjem, ki sproža politični kaos in recesijo. Janševi ukrepi so za zdaj na ključnih področjih slabi. Znižujejo rast in v ničemer ne umirjajo finančnih trgov in EU.
Ali je bolj smotrno znižati javnofinančni primanjkljaj pod tri odstotke že leta 2013 ali je pametneje zniževati ga bolj postopno? Kakšne bi bile posledice nekoliko počasnejše dinamike?
Damijan: Dinamika zniževanja proračunskega primanjkljaja je stvar politične odločitve, vendar mora biti vlada kredibilna, sicer se projekt izjalovi. Izkušnje razvitih držav v zadnjih štirih desetletjih kažejo, da je edini učinkovit način fiskalne stabilizacije hiter in odločen varčevalni paket vlade na začetku mandata. Če vlada začne neodločno ali če popušča pri izpeljavi napovedanih ukrepov posameznim lobijem, pade kredibilnost celotnega projekta in s tem njegova uspešnost.
Kovač: Zaplet z letom 2013 je dvojen. Najprej gre za zmedo na ravni EU. Tam se križata dve zahtevi; prva glede izravnave proračunskih deficitov na 3 odstotke do 2014, ko se začne novo proračunsko leto, druga govori o strukturnem primanjkljaju v višini 0,5 odstotka v novi fiskalni agendi do leta 2015. Menim, da bi bilo bolje slediti drugemu, varčevanje pa vezati na reforme in sistemske spremembe javnih podsistemov. Varčujemo s spremembami in ne rezi. Rezi vodijo v razredni boj in politični kaos, kakovostne spremembe pa v poslovno racionalizacijo. Vladni izvedbeni ukrepi spominjajo na stare komunistične beograjske metode stabilizacije. Neumnosti na kvadrat!
