Šestnajst kazenskih ovadb, a niti ene obsodbe
Da so ti ljudje že pred nastankom samostojne Slovenije in v prvih letih po njej trgovali z orožjem in pri tem kršili vrsto zakonov, predpisov in sklepov vlad, je iz objavljenih dokumentov povsem jasno, pravi drugi avtor Blaž Zgaga. Tako kot je jasno, da so zatrli vse poskuse preiskav in razčiščevanja, na primer interno preiskavo na ministrstvu za obrambo leta 1994, po kateri je bilo vloženih šestnajst kazenskih ovadb, a ni bilo niti ene obsodbe, čeprav so ovadeni priznavali, da so trgovali z gotovino. Natančno isti vzorec se je ponovil tudi ob zadevi Patria, kjer so z založenimi in izginulimi dokumenti uničevali sledi, sodno pa preganjali finskega novinarja in tožilko Zobec-Hrastarjevo.
V prodaji orožja gre torej po mnenju Spomenke Hribar po eni strani za simbolno vozlišče naše družbene stvarnosti, še posebno sodne veje oblasti, v kateri desnica prikriva zločinsko dejanje, levica pa pred to temo ravno tako počepa; po drugi strani se tudi s temi knjigami postopoma piše neka nova zgodovina dogodkov, ne le pri nas, ampak v povezavi s podobnimi raziskavami vloge političnih elit med vojno tudi na Hrvaškem in v BiH, sta povedala sodelavca Saša Leković in Esad Hećimović. Zdenko Čepič je opozoril, da je zgodovina neizprosna in razkritja mečejo senco na marsikoga, tudi na Janeza Drnovška, ki je skušal zadevo, očitno v želji po zaščiti države, pomesti pod preprogo. S slovenske strani je bila ta trgovina z orožjem seveda groba zloraba plemenitega cilja pomoči tedaj napadenima republikama, ki se zaradi embarga nista mogli braniti, je dodal zgodovinar Božo Repe. Pri tem vojnem dobičkarstvu pa, meni Hribarjeva, ni šlo le za osebno korist, ampak za pridobivanje denarja za osvojitev oblasti. Kar je tudi uspelo in, kot kaže zadeva Patria, se je vzorec ponovil.
Pogodba podpisana na dan objave razpisa
V razpravi, ki je v nabito polni dvorani Kina Šiška sledila, se je oglasil človek, ki je opozoril, da je morda zadeva pravno res zastarala, nikakor pa to ne velja za dva umora, enega v Sloveniji in drugega v tujini, ki sta bila z njo povezana. Oglasil pa se je tudi Jože Zagožen, vpleten tako v tedanja dogajanja kot v Patrio, ki je dejal, da je bilo v knjigo vloženega veliko dela, da pa so nekateri podatki podloženi z določeno mero fantazije in laži. Omenil je predvsem potek razkritja mariborskega orožja in zavrnil mnenje, da naj bi Janša z njim diskvalificiral političnega nasprotnika, saj je orožje nadziral Silvo Komar. Ta je bil blizu Milanu Kučanu. Ker tretja knjiga obravnava tudi zadevo Patria, je Zagožen prepričan, da je žrtev medijskega umora. Ta njegova ugotovitev je precej razburila občinstvo. "Če je bil v tej zgodbi kdo žrtev, je bila to tožilka Branka Zobec Hrastar," mu je odgovoril Blaž Zgaga, ki je pojasnil, da del, ki obravnava Patrio, temelji na treh obtožnicah, slovenski, finski in avstrijski, da je slovenska policija z "založenimi" Interpolovimi depešami poskrbela, da so izginili telefonski zapisi za ključno obdobje, da pa je zdaj že popolnoma jasno tudi to, da je bila svetovalna pogodba Patrie z Riedlom in odločitev za Rotis podpisana na dan, ko je naša vlada šele objavila razpis za izbiro proizvajalca oklepnikov.
