Več mobinga kot prijav
Pomembno je, da se o mobingu govori, pravi Polona Fister iz svetovalnice Psihološka praksa, kjer se srečujejo tudi z žrtvami šikaniranja. Gre za psihično in čustveno izgorevanje, ki je največkrat prikrito in subtilno. Žrtvam mobinga pade samozavest, zniža se jim samopodoba. Fisterjeva je prepričana, da je mobinga na delovnem mestu veliko več, kot je prijav. Pritiski, ki so lahko tudi prikriti, se dogajajo po hierarhični lestvici navzdol. Oblike so zelo različne, človeška domišljija pač nima meja. "Žrtvam šikaniranja pomagamo s svetovanjem in psihoterapijo. Zvišati jim je treba samozavest in izboljšati samopodobo. Spet se morajo postaviti na svoje noge, zaupati okolju in začeti normalno živeti," o izkušnjah iz svetovalnice pove Fistrova. Ker so posledice različne, so različne tudi terapije. V povprečju je potrebnih deset obiskov, da se vzpostavi zaupanje v okolje in da se znajo ljudje šikaniranju upreti. Tisti, ki še niso pregloboko zabredli v težave in pridejo po pomoč prej, hitreje razumejo, kaj se jim dogaja, in se znajo mobingu postaviti po robu.
"V času gospodarske krize težko najdejo tiste, ki bi šikaniranje potrdili, in pogosto ostajajo sami. Mnogi odidejo na bolniško in si iščejo novo delo. Pogosto so med njimi tuji državljani," opaža Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča, društva, ki pomaga žrtvam kaznivih dejanj.
Zaradi gospodarske krize se koža marsikomu odebeli. Ko so na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa lani ponovili raziskavo o mobingu na delovnem mestu, so presenečeni ugotovili, da se je delež šikaniranja od zadnjega preverjanja nekoliko zmanjšal. Toda Tanja Urdih Lazar iz inštituta meni, da lahko na manjše število primerov mobinga vplivata prav dva stranska produkta gospodarske krize: "Lahko bi rekli, da so ljudje morda razvili več tolerance in da so v strahu za preživetje pripravljeni bolj potrpeti. Druga možnost pa so tudi odpuščanja, ki so jim bili najbrž najbolj izpostavljeni prav tisti, ki so bili ali bi lahko bili na udaru šikaniranja."
Telefon za žrtve mobinga
Pred letom dni so v društvu SOS-telefon odprli novo telefonsko svetovalno linijo (031 722 333 vsak torek od 17. do 20. ure). "Zanjo smo se odločili, ker smo na SOS-telefon prejemali vse več klicev, ki so se nanašali prav na nasilje na delovnem mestu. Tudi izsledki raziskav kažejo, da je od 4 do 25 odstotkov zaposlenih v Evropski uniji žrtev trpinčenja na delovnem mestu," pravi Dalida Horvat, strokovna vodja programa SOS-telefon.
Delovanje posebne telefonske linije za mobing prostovoljno vodi Doroteja Lešnik Mugnaioni, ki pove, da so svetovalke o tem obvestile vse slovenske sindikate. S pilotnim projektom želijo preveriti, ali je ta oblika pomoči potrebna in koristna. "Klicev za zdaj ni bilo veliko pa tudi triurno dežurstvo ob torkih popoldne ne omogoča sprejema večjega števila klicev. Pogovori so običajno dolgi, saj so ljudje, ki kličejo, v hudi stiski in pogosto prvič spregovorijo o nasilju. Vsekakor si želimo več klicev in odziva ljudi, ki imajo tovrstne težave na delovnem mestu," dodaja.
Za zdaj so poklicale le ženske, ki pogosto niso znale povsem definirati tega, kar se jim je dogajalo. Zato poskušajo raziskati dogajanje, dinamiko nasilja, pogostost, trajanje in sistematičnost. Če gre za namerno, sistematično, dlje časa trajajoče nasilje oziroma sovražno komunikacijo, ki je škodovala zdravju, kariernemu razvoju ter socialni vključenosti osebe, potem je precejšnja verjetnost, da gre za mobing.
Vse klicateljice so opisovale namerno psihično nasilje, ki je trajalo dlje časa. Šikaniranje, ki so ga doživljale, je pripeljalo do slabega počutja na delovnem mestu, duševne stiske in drugih zdravstvenih težav. Kar nekaj primerov je bilo tudi socialne izločenosti v delovnem okolju, opažale so, da teže delajo, se pri delu težko koncentrirajo, so v stalnem strahu, občutijo žalost, nemoč in ponižanost, menijo, da se jim je zgodila krivica. Zaradi vsega tega izgubljajo samospoštovanje, rušijo se jim družinski odnosi. Klicateljice so se v stiski in vse bolj izraženih zdravstvenih težavah praviloma zatekale k bolniškemu dopustu, nekatere so se obrnile tudi na sindikat, formalno pa v organizacijah ali zunaj nje praviloma niso ukrepale.
"Osebam, ki pokličejo, najprej ponudimo psihosocialno podporo, poslušamo jih in jim verjamemo. Pozorni smo na njihova čustva in posledice, ki jih imajo zaradi nasilja. Spodbudimo jih k iskanju rešitev, ukrepanju in zaščiti pred nasiljem. Povemo jim, da niso dolžni trpeti nasilja in da je nasilje na delovnem mestu inkriminirano ali celo kaznivo dejanje. Predstavimo jim nekaj ključnih informacij s področja neformalnih in formalnih poti ukrepanja znotraj in zunaj organizacije ter kakšne so obveznosti delodajalca na tem področju. Svetujemo beleženje nasilnih dejanj, obisk pri zdravniku, pomoč sindikata (predvsem pravne službe) ter nujnost psihološke oziroma terapevtske pomoči. Posredujemo jim tudi informacije o drugih nevladnih oblikah, denimo skupine za samopomoč, osebno svetovanje," pravi svetovalka.
