Največ so jih odkrili na ministrstvu za obrambo, kjer so do konca leta 2007 ugotovili, da je kar 89 zaposlenih predložilo ponarejene listine. Med njimi je bil očitno tudi Simčič, ki je leta 2007 po petnajstih letih dela v Slovenski vojski dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob službo je bil ravno v času, ko je bil obrambni minister Karl Erjavec, torej predsednik stranke DeSUS, katere poslanec je danes Ivan Simčič.
Marinič, Kanoni, Jaklič ...
Večini zaposlenim na obrambnem ministrstvu oziroma v Slovenski vojski, ki so predložili ponarejene listine, je delovno razmerje prenehalo. V Slovenski vojski pa je trenutno zaposlenih še enajst pripadnikov, ki so predložili neverodostojne listine o izobrazbi. Tiskovni predstavnik Slovenske vojske Simon Korez je pojasnil, da se ti primeri razlikujejo. Nekateri so verodostojno listino pridobili naknadno, drugi pa so prek sodnih postopkov dosegli ponovno zaposlitev v vojski. Obveščevalno-varnostna služba ministrstva za obrambo je v obdobju od leta 2005 pa do konca lanskega leta na pristojna državna tožilstva podala tudi 58 kazenskih ovadb zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin.
Zadnjih deset let smo imeli v Sloveniji kar nekaj odmevnih primerov ponarejanja listin, izpitov ali drugačnega zavajanja o izobrazbi. Ivan Simčič tako denimo ni prvi poslanec, ki se je zaradi domnevnega ponarejanja znašel v težavah. Že pred dobrima dvema letoma je namreč izbruhnila afera o ponarejenem izpitu poslanca SDS Branka Mariniča, ki se bo moral zaradi domnevne goljufije na izpitu iz nemščine na kranjski fakulteti za organizacijske vede zagovarjati pred kranjskim okrožnim sodiščem. Prva obravnava bo predvidoma prihodnji teden. Čeprav ga že od leta 2010 bremeni obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ponareditve listin, pa Marinič po decembrskih predčasnih volitvah spet sedi v poslanskih klopeh.
Črt Kanoni je moral leta 2007 oditi s položaja osebnega svetovalca tedanjega obrambnega ministra Karla Erjavca, saj je v kabinet ministra prinesel lažno potrdilo o tem, da je diplomiral na Fakulteti za management Koper. Kanonija nista ovadila niti fakulteta niti ministrstvo, zato je komisija za preprečevanje korupcije tedaj izdala načelno mnenje, v katerem je ugotovila, da je ravnanje uradnih oseb koprske fakultete in obrambnega ministrstva ustrezalo definiciji korupcije, saj naj bi Kanoniju omogočili, da se je izognil predkazenskemu ali celo kazenskemu postopku.
Leta 2004 so na Slovenskih železnicah odkrili, da je generalni sekretar družbe Igor Šimenc ob nastopu službe leta 2002 predložil ponarejeno diplomo mariborske ekonomsko-poslovne fakultete. Šimenca je zaradi ponarejanja listin o izobrazbi doletela pogojna kazen. Vodstvo Slovenskih železnic je nato preverilo še diplome 902 zaposlenih tudi v odvisnih podjetjih in odkrilo še tri ponarejene višješolske diplome.
Vrstijo se tudi plagiatorske afere. Senat ljubljanske ekonomske fakultete je lani ugotovil, da je magistrsko delo direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča iz leta 2005 plagiat, zato so mu decembra lani tudi uradno odvzeli magistrski naziv. Jaklič je prepričan, da je bil celoten postopek izveden v nasprotju z osnovnimi pravili, prepričan je o svoji nedolžnosti, zato bo uporabil vsa pravna sredstva doma in v tujini. Za ljubljanske mestne svetnike iz vrst Liste Zorana Jankovića odvzem naziva zaradi plagiatorstva očitno ni bil sporen, saj so z večino glasov v mestnem svetu januarja letos omogočili ponovno imenovanje Jakliča na položaj direktorja Lekarne Ljubljana.
Da je prepisoval, so leta 2010 očitali tudi nekdanjemu generalnemu sekretarju vlade, zdaj pa evropskemu revizorju Milanu M. Cviklu. Dr. Matej Accetto, ki je eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za pravo EU, je takrat ugotovil, da je besedilo Cviklove knjige Prenovljeno pravo Evropske unije v veliki meri podobno vsebini besedila, ki ga o isti tematiki ponuja angleška Wikipedija.
Lažne dileme in odvračanje pozornosti
Predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič je prepričan, da osebe, za katere se izkažejo tovrstne kršitve, ne morejo opravljati visoke javne funkcije. "To ni vprašanje kazenskih ali upravnih postopkov, to je vprašanje vrednostnih sider v etiki, morali in integriteti," poudarja Klemenčič in obenem opozarja, da se v takih primerih vedno znova soočamo z lažnimi dilemami in odvračanjem pozornosti s pravnimi postopki, kazensko odgovornostjo, zastaranji, pristojnostmi državnih organov ipd. Tudi zato, ker slovenska politična in pravna kultura take stvari tolerira - četudi jih občasno medijsko izpostavlja v posameznih aferah, ki pa ostanejo zgolj to - smo bili po Klemenčičevih besedah prav v sredo soočeni z rezultati Eurobarometra, po katerem imamo Slovenci med državljani EU izrazito nizko zaupanje v institucije države in politike v povezavi s korupcijo. "Zaupanje je bilo zapravljeno tudi s toleriranjem takšnih odklonov v javnem sektorju," še dodaja.
Predsednica društva Integriteta Simona Habič podobno ocenjuje, da je politična kultura pri nas še vedno na dokaj nizki ravni, saj politične stranke posameznike, ki so ravnali domnevno sporno - vsaj začasno, dokler se okoliščine primera ne razjasnijo - ne izločijo iz svojih vrst, ampak jim celo zaupajo opravljanje pomembnih funkcij. Politične stranke pri nas zaradi takih primerov spornega ravnanja njihovih članov, kot ugotavlja Habičeva, tudi ne izgubljajo politične moči. Po njenem mnenju pa bi morali v strankah kljub temu razmisliti o integriteti svojih članov in imeti tudi kodeks etike. V nekaterih drugih državah po svetu, zlasti tistih na severu, je stopnja individualne odgovornosti v tovrstnih aferah precej višja, saj ljudje tam nemudoma odstopijo sami ali pa se do razjasnitve okoliščin začasno umaknejo.
