Kakšno je vaše splošno mnenje o predvolilni kampanji in političnih veljakih, ki se potegujejo za mesto premierja?

Vsi so videti relativno zdravo, elegantno in urejeno. Zunanji videz je v redu. Vidi se, da imajo kondicijo, da niso zanemarjeni. Večina za svetovalce za zunanji videz še vedno uporablja soproge ali tajnice strank, ki se razumejo na modo, pogrešam pa, da bi komu glede oblačil in zunanjosti svetoval stilist. Velikokrat se zgodi, da vidimo te ljudi oblečene v zgrešene barve glede na njihovo naravno koloristiko, s čimer mislim ten kože, pa barvo las in oči. Barve je namreč treba uskladiti danim lastnostim vsakega posameznika. Na tem področju so še malo preveč domači.

Bi lahko malo bolj konkretno komentirali nastop in videz Janeza Janše, Zorana Jankovića, Gregorja Viranta in Boruta Pahorja?

Janez Janša: Njegove nastope smo v letih, odkar je na slovenski politični sceni, že dobro spoznali. To so nastopi brez čustev, malo ljudi ga lahko vrže s tira ali pa ga sprovocira, kar je v bližnji zgodovini uspelo le gospodu Golobiču in gospodu Kosu. Sodi v kategorijo bolj inteligentnih politikov. Kar pa se zunanjega videza tiče – že od nekdaj je imel težave s suknjiči, ponavadi mu ovratnik bode v eno od smeri, saj ima malce puklasto držo. Sicer pa so ravno poslanci njegove stranke, torej SDS, med najbolj slabo oblečenimi v parlamentu.

Zoran Janković: Pri njem me morda najbolj moti zlorabljen nasmeh. Če se nekdo že smeji, bi naj to pomenilo, da je nasmeh porodila misel. Ni pa ravno primerno, da se tako smeji samo zaradi kamere.

Gregor Virant: Na začetku, ko so se začenjala predvolilna srečanja, me je motila njegova frizura, opazoval sem njegovo kreacijo na glavi, ki me je spominjala na velikega pajka, na pravo črno vdovo, na vsako stran glave sta mu spredaj visela po dva čopka s šestimi lasmi. Sedaj se je malce bolj uredil. Opazil pa sem tudi, da med nastopi prepogosto požira slino. To lahko pomeni, da ima morda težave s kislino, ali pa ni najbolj prepričan o tem, kar govori, kar je tudi možno, saj je svojo ekipo sestavil izredno hitro.

Borut Pahor: Sedaj je postal tisto, kar v času svojega vladanja ni bil. Ima solidne nastope, je živahen in odločen, kar pa mu v zadnjih treh letih ni uspelo. Včasih se celo obnaša, kot da v zadnjih letih ni bil vodja vlade, ampak gre na novo v ta boj. Ko ga je Milan Kučan, njegov večni podpornik in mentor, javno okaral, smo ga prvič videli žalostnega, celo malce potrtega. Takrat bi se, po mojem mnenju, moral posloviti od politike, saj so ga zapustili vsi, še člani njegove stranke. Zdaj je končno uvidel, da v komunizmu ni bilo romantike. Sicer pa ima na svoj način urejeno frizuro, včasih ima oblečeno samo srajco, brez suknjiča, kar je proti pravilom, pa tudi odpeti gumbi na njej niso po bontonu, a je vsaj zvest nekemu svojemu slogu.

Bi izpostavili še kakšne druge napake, ki se jih večina morda niti ne zaveda?

Včasih ima kateri od njih težave tudi z zapenjanjem gumbov, če moški stoji in ima na suknjiču gumbe, je treba vedeti, kateri morajo biti zaprti in kateri ne, kar bi pričakovali od kandidatov za mesto predsednika vlade. Ni vseeno, če se borijo za to službo ali pa so zavarovalni zastopniki v Halozah. Tukaj je izjemna razlika.

Preveč kičasti dodatki so moteči. Pri nas je še vedno trend gorenjske narodne noše – črna obleka, bela srajca in rdeča kravata. Preveč kričeče rdeče kravate in kičaste okrasne robčke je v preteklosti nosil že g. Rupel, ravno ti pa govorijo o manj zanesljivi osebi. To so sicer stvari, ki niso zanesljive, ampak pomagajo malce pri opazovanju. Podobno kot pri spremljanju četrtkovega nastopa Mirana Trontlja, pri katerem se gledalci venomer sprašujejo, ali jih bo nagovoril z ikebano ali robčkom v žepu, si tudi pri politikih dobro zapomnijo, kako so oblečeni.

Velikokrat vidimo tudi, ko je zelo vroče, da nekdo tišči roke v žepe. To je grda in velika napaka pri moških, če opazujemo z vidika govorice telesa, saj se zavedamo, da jih ne zebe, ampak so ali nemarni ali pa nesamozavestni, v zadregi, in da najraje sploh ne bi bili, kjer so.

Kako pa je z rokovanjem?

Veliko napak nastane tudi na tem področju – dolgo tresenje rok, prijemanje z obema rokama ali pa trepljanje po ramenih niso v skladu z bontonom.

Naš premier v odhajanju, Borut Pahor, je bil po vsej Evropi znan po nepravilnem rokovanju. Silil je v intimni prostor vsakega neznanca, s katerim se je rokoval, kar sicer najbolj počnejo Italijani – silijo v ljudi in se z vsakim poljubljajo. V ta intimni prostor Slovenci sicer pustimo le tiste, ki so nam najbližje, torej ljudi, ki jih imamo najbolj radi. On pa je na veliko trepljal in božal ljudi, jih tudi objemal, večina pa se je izmikala, ni jim prijalo. Da sploh ne govorim o legendarnem poljubu z Jadranko Kosor, ki ni sodil nikamor. Evropski protokoli so se smejali, saj osnovni bonton v osnovi prepoveduje istočasno rokovanje in pa poljub.

Kaj pa pomeni, če oseba pri rokovanju ali pogovoru sogovorniku ne gleda v oči?

Janez Janša na primer pri ugovorih sicer pogleda v smer svojega sogovornika, a nikoli v oči, kar je izredno moteče. To pomeni, da nekaj skriva. Odkrite, samozavestne osebe, ki nimajo nič za bregom, sogovornikom pogledajo v oči. 80 odstotkov komunikacije se namreč prenaša prek oči. Zoran Janković pa na primer s tem nima težav, brez problema pogleda sogovornikom v oči. Ena stran upa, druga pa ne. Se mi zdi, da ima Janša več masla na glavi.

Kaj vas je še zmotilo?

Moteče je še, da ti ljudje, ki jih sicer v politiki spremljamo že 15 ali 20 let, prehitro preidejo z vikanja na tikanje. Nastane cela 'štala'. Na začetku se vsi še vikajo, kar naj bi bilo po bontonu, drugače velja le po dogovoru. Vendarle pa bi bilo tikanje za predvolilna soočenja preveč gostilniško.

Prepogosta je uporaba tujk. Morda pri teh veljakih niti ne toliko, kot pa pri politikih na lokalni ravni. V glavnem poznajo tri tujke – replika, vehementno in eklatantno -, ki jih nato uporabljajo tako v pravilni kakor tudi v nepravilni rabi. Nakar jim dr. Rosvitha Pesek v Odmevih ali na soočenjih reče, ali ima kdo ugovor, kar je pravilna beseda za repliko, in polovica sodelujočih ne ve, kaj želi od njih.

V nedeljo zvečer, ko bodo rezultati, upam, da se ne bo zgodilo – a sem skorajda prepričan, da se bo -, da bodo nazdravljali in trkali s kozarci penine. To se počne samo v prijateljskem krogu pri praznovanju rojstnega dne ali v pričakovanju novega leta. To je ogromno neznanje. Tudi če trije vedo, da se to ne dela, se ne morejo umakniti, kamere pa bodo vse zabeležile.

Kako pa je z nastopi in podobo predstavnic nežnejšega spola?

Ženske imajo pri oblačenju že sicer več svobode kot moški kolegi. Naše političarke so sicer v povprečju lepo oblečene in napravljene, morebiti nekatere včasih samo za odtenek preveč kičaste. Treba je vedeti, da je pet kosov nakita na osebo dovolj. Uhani ne smejo biti preveliki, da ne ropotajo in odvračajo pozornosti od besed, ki jih oseba govori.

Posebno pozornost pa bi ženske morale namenjati načinu sedenja. V tej kategoriji bi zmagali Manca Košir in pa Katarina Kresal. Kolena morajo biti skupaj, noge pa ne smejo nikoli iti preveč narazen.