Zavarovanci, ki so se v obvezno zavarovanje vključili prostovoljno, lahko namreč po zakonu pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanje le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti.
Določbo sta pred ustavnim sodiščem izpodbijala vrhovno sodišče ter Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ustavno sodišče pa je obravnavo obeh zahtev združilo.
Ustavno sodišče pobudnikoma pritrjuje, da bi moral zakonodajalec pri določitvi pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevati še druge kriterije, ne le status zavarovanca ob nastanku invalidnosti.
Takšna ureditev lahko namreč privede do nesprejemljivih položajev, ko je nekdo pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje - slednje je možno za vse primere zavarovanja ali pa za ožji obseg pravic - dolgo let plačeval prispevke na podlagi zakonsko obligatornega obveznega zavarovanja.
Ustavno sodišče tako ugotavlja, da takšna ureditev pomeni poseg v pravico do socialne varnosti zavarovancev, ki so bili ob nastanku invalidnosti zavarovani le za ožji obseg pravic, pretežni čas pa za vse primere zavarovanja.
Ustavno sodišče je državnemu zboru naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta. Ob tem je določilo, kako naj se do tedaj pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotavljajo za zavarovance, ki so se kot brezposelni, vpisani v evidenco pri zavodu za zaposlovanje, prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje.
Pristojni organ bo pri odločanju poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev pravic za primer invalidnosti III. kategorije moral ugotavljati tudi, za kakšen obseg pravic je bil zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti.
Ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev bo pravice na podlagi invalidnosti pridobil v primeru, da je bil zavarovan za vse primere zavarovanja, lahko pa tudi v primeru, da je bil zavarovan za ožji obseg pravic, če je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere zavarovanja.
