Zlasti svobodni sindikati v referendumski kampanji proti novemu pokojninskemu zakonu poudarjajo, da se postopek za sprejem novega zakona, če bo obstoječi na referendumu padel, lahko začne takoj. Določbi ustave – da je državni zbor vezan na odločitev volilcev na referendumu – in zakona o referendumu – da eno leto po razglasitvi odločitve na referendumu državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volilcev na referendumu – razlagajo tako, da državni zbor lahko takoj sprejme drugačen zakon od tega na referendumu.

Kakšna naj bi bila vsebina tega zakona, naj bi sindikati razkrili šele po referendumu. Doslej je mogoče iz njihovih uradnih stališč, denimo predsedstva ZSSS, sklepati, da bodo med drugim zahtevali zvišanje prispevne stopnje delodajalcev za pokojninsko zavarovanje na 15,50 (zdaj 8,85), večjo finančno disciplino in izterjave neplačanih prispevkov, obdavčitev finančnih transakcij in dividend, kar zadeva pogoje upokojevanja, pa dopolnitev 40 oziroma 38 let delovne dobe.

Pogajanja se po mnenju enega naših najboljših poznavalcev ustavne in zakonske ureditve referendumov profesorja Igorja Kavčiča po referendumu res lahko takoj začnejo, ne more pa državni zbor v letu dni po razglasitvi padca zakona na referendumu začeti postopka sprejemanja novega pokojninskega zakona. Oziroma, bolj natančno, državni zbor lahko sprejme pokojninski zakon, ki je drugačen od tistega, ki je bil zavrnjen na referendumu. Toda pri sistemskih zakonih, kot je pokojninski, praktično ni mogoče identificirati, proti čemu so bili volilci, če so glasovali o zakonu, ki ima 400 členov, v celoti. Zakon, ki bi ga morda sprejeli prej kot v letu dni po referendumu, torej ne bi smel imeti prav nobenega enakega člena kot na referendumu padli zakon.

Drugače, pravi Kaučič, je pri zakonu o arhivskih gradivih. Gre za novelo zakona, v katerem je samo ena sporna zadeva in relativno lahko je pripraviti novo, ki bi to zadevo (zavarovanje dela arhiva nekdanje službe državne varnosti, ki se nanaša na njeno obveščevalno dejavnost v tujini) uredila drugače. Ni pa jasnega odgovora na vprašanje, kaj bi se lahko zgodilo, če bi državni zbor kljub temu prej kot v letu dni nov pokojninski zakon vendarle sprejel. Verjetno bi zakon veljal, nasprotniki pa bi ga lahko spodbijali le na ustavnem sodišču. Kaučič je prepričan, da eno leto ni dovolj časa za pripravo in sprejetje novega pokojninskega zakona, realnejša je napoved, da bi do novega zakona prišli v dveh do treh letih. Zlasti v naših političnih razmerah je težko verjeti, da bi do kompromisa, nad katerim ne bi visel meč novega referenduma, prišli leto dni pred volitvami. Zato je po njegovem mnenju to sindikalno ponujanje dobrih uslug v obliki trditev, da je zakon mogoče sprejeti takoj po referendumu, prej izraz slabe vesti zaradi padca reforme, za katero vsi trdijo, da je nujna, kot pa realna možnost.