Potem ko je Pahor kot žrtev fašizma, ki z vsem svojim življenjem uteleša boj za sožitje med narodi in za človekove pravice, dejal, da bi bilo za slovensko narodno zavest bolje, če bi imel Piran za župana nekoga, ki ni "tujec", se je odprla javna debata, v kateri Slovenija nastopa kot prijetno odprta družba. Piranski župan Peter Bossman, rojen v Gani, je povedal, da je po duši Slovenec, predstavnik italijanske narodne skupnosti v Sloveniji Aurelio Juri pa je spomnil, da je slovenska Istra, za katero je Pahor sicer večkrat dejal, da jo bo Italija s svojimi revizionističnimi težnjami poitalijančila, od osamosvojitve do danes že imela dva neslovenska župana - v Izoli Maria Gasparinija, v Kopru pa njega samega. Predsednik Liberalne akademije dr. Darko Štrajn je sporočil, da "v demokratičnih okoljih, ki so nesporno večkulturna, ni in ne more biti sprejemljiva logika izključevanja, ki je v danem primeru prepoznavno nedemokratična, saj so svojega župana izvolili prebivalci piranske občine v skladu z lastno presojo".
Izvolitev dokaz demokracije
Včeraj je Boris Pahor, ki ima kljub visoki starosti vrsto obveznosti, v večernem pogovoru iz Trsta dejal, da odzivov na svoj intervju ni prebral, ker časopisov, ki so jih objavili, v Italiji ne prejema. Pojasnil pa je, da v intervjuju ni želel reči, da odreka pravico prišleku iz Afrike postati župan. Poudaril je, da je izvolitev "dokaz demokracije". Župana Bossmana spoštuje tudi "kot zdravnika, ker deluje v korist ljudem". Moti pa ga, "da razvoj slovenske identitete na Primorskem, katere del je tudi Piran, ni zmožen imeti slovenskega župana". Ponovno je poudaril, da je Slovenija po drugi svetovni vojni dobila obalna mesta v zameno za ozemlje, ki je danes v Italiji. "Minus za slovensko prebivalstvo je, da po prejšnjem županu (Tomažu Gantarju - op. p.) nima drugega, ki bi postal župan. Lahko mi rečejo, da sem nacionalist, vendar nisem. Nič nimam proti županu, ki je prišel iz Afrike, ki se je vživel v naše okolje in ki ga ljudje spoštujejo. Prav je, da ga spoštujejo in da so ga izvolili. Minus pa je, da mi nimamo takega kadra." Dejal je še, da "se ne bi nič čudil tudi, če bi bil izbran italijanski manjšinec".
Tržaška zgodovinarka Marta Verginella je včeraj spomnila, da je Pahor v preteklosti večkrat opozarjal na neprimeren odnos Evrope do Afrike, ki še vedno spominja na kolonializem, zato je jasno, da županove afriške korenine v Pahorjevem pripovedovanju ne igrajo vloge. Ob tej priložnosti pa je Verginella orisala razliko med pogledoma na slovensko narodno zavest s stališča zamejskih Slovencev in "centralne" Slovenije. "Z obrobja je narod videti ranljiv in jasno je, da se zdi komu v Ljubljani to vprašanje nekonsistentno," je iz Trsta povedala po telefonu. Dejala je, da okolje, ki je bilo še pred dvema desetletjema na italijanski strani meje večinoma slovensko govoreče, danes izgublja stik s slovenskim jezikom. "Za nekoga (Borisa Pahorja - op. p.), ki se je postavil na stran zagovora manjšinskih pravic, ki dokazuje slovensko identiteto in ki piše v jeziku, ki ga v Italiji večina ne priznava kot jezik tega prostora, je vsak premik, ki kaže na izgubo primata, skrb vzbujajoč. In če s takega stališča gleda na dogajanje v Istri, se mu zdi tudi tam slovenska družba ranljiva. S tega obrobja pač ni vidna tista družba, ki je očitno sposobna tudi asimilacije," je opozorila. "Po mojem mnenju pa je sposobnost družbe, da s podelitvijo županskega mesta prepozna raznolikost v sebi, enaka priznanju, da je ta družba multikulturna in da je (obenem) sposobna tudi asimilacije."
Na Ptuju ni nevarnosti
Tudi profesor Aldo Rupel, dejavni član zamejske skupnosti v italijanski Gorici, sicer rojen Tržačan, pravi, da "je v predmejstvu narodna zavest drugačna kot v osrednji Sloveniji". "Osrednja Slovenija se jezikovno in narodno ne čuti ogrožena že nekaj desetletij," je odgovoril na Dnevnikova vprašanja. "Če v Gorici ni dovoljena vidna dvojezičnost kljub vsem dobrososedskim odnosom in zaščitnemu zakonu 38/2001 (kmalu bo minilo 10 let od sprejetja zakona - op. p.), je očitno, da si moramo izostriti vrsto miselnih, organizacijskih in vedenjskih protitelesc, ki jih denimo Ptujčan ne potrebuje."
Kljub temu, pravi Rupel, pa ne moremo trditi, da je mogoče razumeti Pahorjeve besede na osnovi poenostavljene razlike. "Ne moremo trditi, da izvirajo iz stanja duha v Tržaški in Goriški pokrajini, Nadiških dolinah, Reziji, Terski ali Kanalski dolini. Narodna zavest je zelo gibka zadeva, a je še vedno zavest. Tista, ki se kaže v dajanju prednosti pripadniku italijanske manjšine pred temnopolto osebo na območju, ki je bilo osvobojeno leta 1945, je pač ena od tolikih. Ne obstajata le dve narodni zavesti, ena predmejska in druga unejska (narečno: onstran meje - op. p.). Cela vrsta jih je v Sloveniji, bolj izostrene pa so na robovih slovenstva."
