Na hodniku se hipoma zbere ducat in pol moških, ki pridejo iz svojih revnih sob in nobeden od njih ne ve ničesar o tem, da naj bi se ta večer (sreda) pogovarjali o razglasitvi začasne avtonomne cone za samski dom. Predlagateljev iz Ljubljane, ki so imeli to idejo, ni bilo od nikoder.

Stanovalcev to ni motilo, saj jih bolj kot te ideje zanima lastna avtonomija, ki se je spremenila v odvisnost od miloščine, odkar so ob stečaju Vegrada zapustili gradbišča povsod po Sloveniji in pristali na zavodu za zaposlovanje. Firma, ki jim je dobesedno ukradla denar in jih onesposobila za preživljanje svojih družin, zdaj v obliki stečajnega podjetja znova pritiska nanje. Celjsko sodišče je na predlog stečajne upraviteljice Alenke Gril po njihovem mnenju odločilo o nedopustno visoki najemnini za bivanje v skromnih sobah samskega doma. Grilova, kot smo poročali, zahteva 12.000 evrov skupaj z DDV mesečne najemnine od društva Mali princ, ki je stavbo vzelo v najem na podlagi javnega razpisa, delavci pa naj bi plačevali 115 evrov na mesec. Preprost izračun pokaže, da bi Mali princ v tem primeru od 234 stanovalcev pokasiral 26.910 evrov.

Srečko Čater, neformalni sindikalni predstavnik in borec za pravice Vegradovih delavcev, odločno nasprotuje previsoki najemnini. "Primerjali smo cene za enako oziroma boljšo storitev v Celju in Ljubljani in ugotovili, da tam ljudje plačajo 65 ali 70 evrov. Ti delavci, ki imajo minimalne prejemke ali pa jih sploh nimajo, tega ne zmorejo, 115 evrov je oderuška najemnina. Ni pošteno, da bi nekdo služil na njihov račun," pravi Čater in opozarja, da so delavci vendar upniki stečajnega podjetja Vegrad in ni sprejemljivo, da bi morali plačevati visoko najemnino svojemu dolžniku.

Čater je s tem seznanil stečajno upraviteljico, ki naj bi sodišču v Celju zdaj predlagala nižjo najemnino. Delavci trenutno najemnine ne plačujejo, njihovo bivanje v samskem domu pa je vse bolj negotovo, saj bo stečajna upraviteljica stavbo slej ko prej skušala prodati na javni dražbi, druga možnost pa je, da dom preprosto zaprejo.

Dodaten strošek za stanovalce je naročnina za kabelsko televizijo, ki znaša 6,5 evra na stanovalca. "Tako bi za zgradbo kabelski operater dobil 1500 evrov na mesec in to je prava svinjarija," je ogorčen Čater.

Sobe za tri, velike kot Sanadarjeva celica

Dolgi hodniki, na katerih je sedemdeset vrat, so zaporniško pusti, edini inventar so koši za smeti. Za vrati so majhne sobe, velike 12 kvadratnih metrov.

V sobah ni nobene zasebnosti. Mučno si je predstavljati, kako po trije moški, zdaj, ko nimajo dela, cele ljube dneve ždijo v njih. Tri postelje, na roke zbita lesena mizica, televizija, ki ima še komaj razpoznavno sliko, omara za obleke in nobenega stola. Taka je soba, ki jo pokaže Latif Ranić. Vselil se je pred nekaj dnevi, ker najemnine za garsonjero v Velenju ni mogel več plačevati. Bolan je, na obrazu so mu odkrili rakavo tvorbo. Dolgo je bil v bolnišnici in zdaj čaka na nadaljnje zdravljenje. Njegov sin je v garsonjeri živel skupaj z njim. Sinu je grozilo, da bo moral zapustiti Slovenijo, ker je oče kot Vegradov delavec ostal brez dohodkov za preživljanje. Sin študira gradbeništvo na fakulteti v Celju in k sreči je dobil delo na Veplasu, da je lahko ostal v Sloveniji. Latifova žena in 17-letna hči sta v Bosni.

V sobi zraven Latifa je mladi Amir Omerović, ki je eden tistih brezpravnih, ki so imeli samo delovni vizum, zato od zavoda ni dobil nadomestila niti prejemkov iz jamstvenega sklada. Šele ko bo Slovenija ratificirala sporazum z Bosno, bo lahko dobil prvo nadomestilo od zavoda za zaposlovanje. Doma v Bosni ima dva sinova, šestletna dvojčka in ženo. Bos in s pokrčenimi koleni sedi na svoji postelji. Njegov glas je pridušen, ko pove, da bi rad našel delo v Sloveniji, ker je v Bosni stopnja brezposelnosti že okoli 50-odstotna. Tako kot sleherni stanovalec tega nenavadnega zapora si želi delo in plačo. Ne več ne manj.