"Ne smemo se več dogovarjati o ceni, saj bi lahko bili kaznovani zaradi kartelnih dogovorov, poleg tega se na dosedanjih pogajanjih nismo nikoli ničesar dogovorili. Kmetje so za pšenico vedno hoteli več, odkupovalci pa bi jim plačali manj," spremembe utemeljuje Ivan Uranjek iz podjetja Univit, ki trguje z žiti. Odkupne cene pšenice v Sloveniji so v veliki meri odvisne od madžarskih. Čeprav trgovanje s pšenico na budimpeški borzi ta trenutek miruje, so odkupne cene okvirno določene, a se dnevno spreminjajo. Na njihovi podlagi se je v Sloveniji prva opogumila skupina Panvita in določila odkupne cene, ki so za zdaj podobne lanskim. Branko Virag, direktor družb Panvita Poljedelstvo in Panvita Kmetijstvo, nam je pojasnil, da pridelovalcem za tono pšenice trenutno ponujajo od 100 do 130 evrov. Kmet Franc Kučan trdi: "To je porazno nizka cena, s katero želi Panvita načrtno uničiti zasebne pridelovalce."

O problematiki odkupne cene pšenice so se včeraj zvečer pridelovalci pogovarjali tudi s kmetijskim ministrom Dejanom Židanom, ki mu očitajo, da je kot bivši predsednik uprave Panvite v tem podjetju vpeljal strategijo, ki zdaj uničuje zasebni sektor. "Panvita je v lasti gradbenega lobija, ki se mu še sanja ne, kaj pomeni pridelati hektar pšenice," meni Kučan, od ministra Židana pa pričakuje, da bo pridelovalcem pomagal izpeljati projekt skladiščenja pšenice. Prepričan je, da bi imeli kmetje v tem primeru v pogajanjih za odkupno ceno veliko boljše izhodišče, kot ga imajo zdaj, ko se pred kupce postavijo s polnimi traktorji zrnja.

Po oceni pridelovalcev bi Pomurje in Podravje potrebovala skladiščne prostore za okoli 60.000 ton pšenice, zato bi jo lahko prodajali, ko bi bila cena najugodnejša, ne takoj po žetvi. Minister Židan pojasnjuje, da lahko tako posamezniki kot zadruge nepovratni denar za naložbe v skladiščne prostore dobijo prek programa razvoja podeželja, a hkrati opozarja na negativne madžarske izkušnje. "Tudi tam so pred leti ocenili, da bi z dodatnimi skladiščnimi zmogljivostmi rešili problem nizkih odkupnih cen pšenice, vendar je bil ta projekt povsem neuspešen in za marsikatero kmetijo tudi usoden," svari minister. Po njegovem v Sloveniji ni problem nizkih odkupnih cen pšenice pomanjkanje skladišč zanjo, temveč dejstvo, da je večina slovenske pšenice pridelana integrirano, z manj kemije in gnojil. Torej je zaradi višje prehranske varnosti boljša od tuje, a tega v slovenskih pekovskih in drugih izdelkih ni opaziti. "Kot kmetijski minister si želim, da bi imel možnost seči po žemljici, kruhu ali drugih izdelkih iz integrirano pridelane slovenske surovine. Če Slovenija prek slovenskega in evropskega proračuna financira integrirano pridelavo, je zelo zainteresirana, da ta konča pri potrošniku kot proizvod višje prehranske varnosti.

Toda ta model je mogoče izvajati le, če je med pridelovalci in predelovalci sklenjen dolgoročni poslovni odnos, namesto da se vsako leto na novo pogajajo, kam bo pridelovalec prodal pšenico in kje jo bo predelovalec kupil," poudarja Židan. Franc Kučan pa se ob tem sprašuje: "Kako dolgo bodo peki še vpili, da pečejo kruh iz slovenske pšenice, ko pa glavnino kupijo na Madžarskem?"