Že tedaj, ko slovenski film niti še ni obstajal v obliki redne produkcije, torej v kraljevini Jugoslaviji, so morali obiskovalci kina s kinovstopnico plačati tudi tako imenovani "gledališki dinar" kot za kazen, ker so namesto v gledališče šli v kino. Po vojni so nacionalno kinematografijo ustanovili komunisti, sledeč Leninovi paroli, da je film "za nas", to je za boljševike, "najpomembnejša umetnost". To je bilo torej obdobje agitpropa, ko je slovenski film užival vso državno podporo, tako finančno kot politično.

Od Triglava do Vibe

A to obdobje je okoli leta 1952 minilo in film se je znašel "na cesti". Kaj bi z njim? Ker pa takrat že imamo neko producentsko podjetje, Triglav film, je padla odločitev, da naj ta dejansko postane gospodarsko podjetje, kakor so to hollywoodski studii. Prav revolucionarna gesta za komunistični režim, toda ko se je Triglav res začel obnašati kot gospodarsko podjetje in je produciral nekaj komercialnih filmov, zlasti nedolžno najstniško komedijo Vesna, je bilo vse narobe. A zdaj bo pa slovenski film zabredel v ceneni hollywoodski sentimentalizem, povrhu še po zaslugi tujca, tega češkega režiserja Čapa?

Toda Triglav film je imel največ uspeha (domačega in mednarodnega) prav s Čapovimi filmi in s Štigličevo Dolino miru, po letu 1963 pa je prenehal producirati slovenske filme in samo še koproduciral s tujci. Domačo produkcijo je prevzel Viba film, ki ga je subvencioniral Sklad socialistične republike Slovenije za pospeševanje filmske proizvodnje, ta pa se ni napajal iz proračunskih sredstev, marveč iz obdavčitve kinovstopnice. Ali so se tedaj tudi slovenska gledališča financirala iz gledališke vstopnice? Seveda ne. Ali pa založbe od prodaje knjig? Tudi ne. Torej edino film, ta "nečista" in prekarna umetnost. Toda v 60. letih je bilo to še mogoče, ker so ljudje na veliko hodili v kino: letni obisk kina je dosegel tudi nad 10 milijonov gledalcev, danes jih ne doseže niti dva milijona. Kriza je nastopila, ko so se po slovenski domovih razmnožili televizorji in kinematografi niso več zmogli financirati domače filmske produkcije. Na začetku 70. let je to nalogo prevzela Kulturna skupnost Slovenije in jo obdržala skoraj 20 let, torej do propada ancien režima in osamosvojitve Slovenije.

Rojstvo Filmskega sklada

Eno prvih dejanj novega, torej demokratičnega režima na področju kinematografije je bila ukinitev Vibe kot dotlej edinega slovenskega filmskega producenta oziroma studia in njena prekategorizacija v tako imenovano tehnično bazo, ki nudi usluge tako imenovanim neodvisnim producentom (pred papeževim obiskom v Sloveniji so Vibo tudi preselili iz cerkve sv. Jožefa v opuščeno tovarniško halo v Stegnah, danes spremenjeno v spodoben filmski studio). Ampak kdo naj bi zdaj te neodvisne producente, ki niso imeli ne proizvodnih ne finančnih sredstev, subvencioniral?

Najprej jih je kar mlada država sama, pač prek ministrstva za kulturo, dokler ni bil leta 1994 ustanovljen Filmski sklad. Ta se je izkazal kot relativno dobra in za neodvisno produkcijo ugodna rešitev. Navsezadnje je dala tudi tako imenovano "renesanso" slovenskega filma (filmi Outsider, Ekspres, ekspres, V leru, Kruh in mleko idr.), ki se je časovno ujemala z direktorskim mandatom Filipa Robarja Dorina. Edinim direktorjem v 16-letni zgodovini Filmskega sklada, ki je svoj mandat "zdržal" do konca. Prav ta "izjema" je seveda tudi simptomatična, kolikor kaže, da je na skladu vendarle tudi nekaj škripalo, če so direktorji odstopali oziroma kar je bilo pogosteje - bili odstavljeni.

Kriza, ki traja že tri leta

Prava involucija Filmskega sklada (FS) je nastopila leta 2007, ko zaradi nekorektno odstavljene direktorice niso mogli objaviti razpisa za vodstveno funkcijo in so prevzeli njegovo vodenje tisti, ki bi ga morali nadzorovati, torej predsedniki nadzornega sveta (v enem primeru je bil predsednik nadzornega sveta v funkciji vršilca dolžnosti direktorja obenem direktor direktorata za medije na ministrstvu za kulturo). Ko je FS vendarle lahko objavil razpis za direktorja in dobil novo direktorico, jo je nadzorni svet ob nastopu nove vlade brž odstavil: in da bi bila "desno-leva" simetrija popolna, tudi ta odstavitev ni bila korektna, kar je imelo za posledico nove vedeje.

A komaj je FS dobil legalnega direktorja, je nastopil nov problem, tokrat formalnopravni. FS ne ustreza zakonu o javnih skladih, ker ne razpolaga z namenskim premoženjem v višini 30 milijonov evrov. Torej ga je treba "prestrukturirati" oziroma spremeniti njegov status. Na ministrstvu za kulturo so pripravili dva zakonska predloga o Filmskem centru (FC), najprej kot javnem skladu, kar je bilo zgrešeno, ker FC še vedno ne bi razpolagal z namenskimi sredstvi, in nazadnje kot javni agenciji (slednji zakonski predlog je prejšnji teden sprejela vlada). FC bo imel večjo avtonomijo kot FS, poleg filmskih projektov bo subvencioniral tudi avdiovizualne, subvencija pa je omejena na 50 odstotkov in izjemoma (v primeru "nizkoproračunskih, otroških in zahtevnih filmov").

Ni težko predvideti, da bo izjema postala pravilo, če bo zakon v parlamentu sprejet. Kar verjetno bo, čeprav mu sama filmska stroka nasprotuje, ker da ne "ureja celovito statusa ključnih subjektov, ki delujejo na filmskem in avdiovizualnem področju", kot so v skupni izjavi zapisali Društvo filmskih producentov Slovenije, Društvo slovenskih režiserjev in Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. In s tem, da ne vključuje Viba filma (njegove tehnične usluge so bile doslej vštete v sofinanciranje filmskega projekta), tudi silno otežuje neodvisno produkcijo. Res pa je, da zakonski predlog o Filmskem centru nagovarja dva druga subjekta, nacionalno in tako imenovane "preostale" TV, naj z javnimi razpisi in s svojimi sredstvi spodbujajo filmsko produkcijo. Kar je ob vsem tem edino zanesljivo, je to, da Filmskega sklada več ne bo.