A ob tako množičnim prijavam imajo na centrih precej dela, uslužbencev, ki bi se s tem ukvarjali, pa nimajo. Zato si želijo, da bi se zakonodaja na tem področju spremenila.

Osnova za prijave na centrih, tako Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo, je zakon o prijavi prebivališča. Ta posamezniku, ki nima prijavljenega stalnega prebivališča in mu ga ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na tem območju tudi dejansko živi. Upravna enota mora sicer pred prijavo pridobiti pisno soglasje organa ali organizacije, ki posamezniku daje pomoč. Če tega ne dobi, pa brezdomca stalno prijavi na naslovu tistega organa ali organizacije, ki je posamezniku dal zadnji pomoč.

Določitev tako imenovanega zakonskega prebivališča omogoča državi in njenim organom, da vzdržuje komunikacijo s posameznikom, ta pa lahko uresničuje določene pravice in dolžnosti, in sicer pridobitev zdravstvenega zavarovanja, pravico do denarne socialne pomoči, pridobitev osebnih dokumentov, izvrševanje volilne pravice, pojasnjujejo na ministrstvu za notranje zadeve. "Zakonsko prebivališče je torej namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, nikakor pa ne pomeni tudi dejanske naselitve na naslovu organa ali organizacije."

Gore poštnih pošiljk

"Pomagamo vsakemu, ki prosi za pomoč, k temu nas zavezuje tudi etični kodeks, a 300 ljudi, prijavljenih na centru, je preveč," pravi Rotar. Treba bi bilo res natančno pregledati, ali ti ljudje ne živijo na nobenem drugem naslovu. "Pošte, ki jo prejemajo na naš naslov, je veliko, mi pa kadra za to nimamo. Morali bi imeti človeka, ki bi bil zaposlen samo za to, saj so količine dela ogromne," opozarja. Ljudje sicer pridejo po pošto občasno, a nekaterih po njegovem ni tudi po celo leto. "Problemi so z vročilnicami. Če je pošta z vročilnico in prejemnika ni v bližini, jo moramo po določenem času poslati nazaj."

Vročanje upravnih spisov takšnim osebam se ne sme enačiti z upravnim vročanjem pravnim osebam, opozarjajo na notranjem ministrstvu. "Takšnim osebam se vroča pisanja osebno, če se slučajno v tem času nahajajo na naslovu zakonskega prebivališča," pravijo in dodajajo, da v nasprotnem primeru vročevalec pusti obvestilo o dokumentu, ki se vroča, ki vsebuje podatke o dokumentu in mestu, kjer ga lahko naslovnik prevzame, ter opozorilo na posledice, če naslovnik dokumenta ne bo prevzel v 15 dneh. Obvestilo se lahko pusti na katerem koli primernem in običajnem mestu, ki kar najbolj zagotavlja, da bo naslovnik seznanjen z vsebino obvestila, na primer na oglasni deski. Tudi vročanje sodnih aktov ne predvideva nalog organov oziroma organizacij, da so dolžni poskrbeti za vročanje sodnih spisov, pravijo na ministrstvu.

Namesto na centru prijavljeni na upravni enoti?

Skupnost centrov za socialno delo je že večkrat predlagala spremembo zakonodaje. Želijo, da bi lahko osebe, ki nimajo prijavljenega stalnega prebivališča, prijavljali na naslovih upravnih enot, ki so sicer odgovorne ugotavljati dejansko prebivališče oseb in bi v posebej ločeni evidenci lahko vodile te osebe. "Tam bi bilo povsem jasno, da gre za 'fiktivno prijavo prebivališča', saj oseba na naslovu centra dejansko ne prebiva in ji delavci centra niso dolžni vročati raznih pisanj organov, ki pošiljajo svoja pisanja na naslov centra za določeno osebo, ki je tam prijavljena," pravijo.

Na ministrstvu za notranje zadeve odgovarjajo, da so do sedanje ureditve pripeljali stiki organa oziroma organizacije, na primer centrov, s prijavljenimi na njihovem naslovu. Ti so lahko tudi le občasni, a vseeno pogostejši od stikov takega posameznika z upravno enoto. Slednje beležijo le med vodenjem postopkov o ugotavljanju dejanskega prebivališča in pozneje pri izdaji identifikacijskih dokumentov, kar je po njihovem praviloma enkrat v desetih letih. Dodajajo, da zakon sicer nameravajo spremeniti leta 2011.