Obiskali smo Stožice, kjer stadion in dvorana rasteta z res neverjetno hitrostjo. Marjan Klinc, direktor Arminga, nas je pričakal z nezaupanjem. Pravi, da mu je zgodba o izkoriščanju naredila veliko škodo in da razmišlja tožiti sindikat: "Res je, da smo delavce prosili, da podpišejo dokument, s katerim bi se odpovedali letošnjemu regresu. Taki časi so. Ne skrivam. Trenutno nimamo denarja zanj. Ko je denar bil, smo izplačevali tako regres, božičnico kot posebne nagrade, mnogim sem ob posebnih dogodkih, kot je na primer smrt v družini, pomagal dodatno. Zato se mi zdi zgodba, da izkoriščam delavce, preprosto krivična. In ni res, da smo delavcem, ki ne bi podpisali, grozili z odpovedmi. Smo eni redkih, ki delavcem plačujemo nastanitev, zato sedaj razmišljam, da to ukinemo. Da denar, ki ga namenjam za nastanitev, ki na letni ravni znese celo več, preusmerim v regres. Bo zadovoljstvo večje? Ne bi rekel."

Da je denarja manj, naj bi bila kriva predvsem ostrejša zima. Arming se ukvarja z železokrivstvom. Pletejo železne mreže za železo betonske konstrukcije. Vsak mesec so plačani glede na postorjeno, izpad dela zaradi vremena pa se šteje v njihov minus.

Dodatna zagata v Stožicah je, da so na višjih ravneh dvorane naleteli na nepričakovano bolj zapletene armature. Klinc tudi sam priznava, da so se za sodelovanje pri stožiškem projektu, od katerega je odvisna usoda Zorana Jankovića, potegovali skoraj za vsako ceno. V času podpisovanja pogodbe, februarja 2009, je v gradbeništvu pač že zavladal recesijski strah. "Boljše, da delaš nekaj kot nič, da preživiš. Pri 35 letih ne želim na borzo dela," pravi Miljan Konatar, direktor hčerinskega Arming-Monta, v katerem je 39 od 40 delavcev izkazalo lojalnost podjetju oziroma ni podpisalo sindikalnega papirja. In dodaja: "Težava je v Arming operativi, kjer so pretežno starejši delavci, delavci s 30 ali večletnim stažem v gradbeništvu, ki so prej delali v GP Grosuplje. Po svoje je razumljivo, da prav ti najbolj tarnajo, vseeno se mi pa to od njih zdi nepošteno."

V Armingu se je torej zgodil razcep na tiste, ki so lojalni podjetju, in tiste, ki so se zatekli na pomoč k sindikatu. Menda gre tudi za primere, ki so podpisali oba papirja: tistega, s katerim se odpovedujejo regresu, in tistega, s katerim ga zahtevajo. Eden tistih, ki ni podpisal sindikalnega papirja, je Mehmed A., že na videz izkušeni pletilec armatur: "Prišel sem v sobo na Vojkovi, kjer se je podpisoval sindikalni dokument. Ponudili so ga tudi meni, vendar sem jih enostavno rečeno nekam poslal. Glejte. Iz BiH sem. Do vojne sem delal po drugih slovenskih podjetjih, po koncu vojne sem se vrnil v Slovenijo. Lahko bi šel marsikam, ker sem izurjen in spoštovan delavec, vendar sem šel v Arming. Ker on (pokaže na Klinca) je človek. Naj povem samo detajl. Musliman sem. Ne vem, če je veliko šefov, ki bi spoštovali, da praznujemo bajram, in bi ti plačo nakazali pred praznikom, zato da lahko domov prideš z denarjem. Klinc je to naredil, zato me ne more nihče prepričati o tem, da je slab človek. Razumem stanje in skupaj bomo šli skozi." Drugače od njega meni Mustafa S., 51 let star delavec s 30 leti staža, ki pravi: "Ne morem podpisati, da sem dobil nekaj, česar nisem. Ni pošteno. V podjetju sem od samega začetka, od leta 1990. To, da smo se dogovorili, da daje podjetje polovico denarja za nastanitev, nima zveze z regresom. Regres nam pripada. Hočem le tisto, kar mi pripada, če to pomeni, da bom šel na borzo, pa tudi prav."