Sodni postopek v Avstriji je podoben našemu, vendar se v državi s stoletno birokratsko tradicijo ne oklepajo zakonsko predpisanih procedur z nepotrebno togostjo. Izjema je mogoče navada, zaradi katere vse pripornike, tudi nenasilne, dosledno privedejo v sodno dvorano vklenjene v lisice. Ker so se Avstrijci znebili proceduralnega balasta, potekajo njihova sojenja zelo tekoče. Tudi izredno zamudnega narekovanja strojepiski ni. A ne zato, ker bi dvorane opremili s sofisticirano snemalno tehniko. Sodnik zapisnik sproti narekuje v žepni diktafon. Obravnave pospešujejo tudi z arhaično tehnično pridobitvijo, ki je v naših sodnih dvoranah ni. S telefonom, ki sodniku omogoča, da kar med glavno obravnavo dvigne slušalko, pokliče pričo in reče: "Prosim, pridite čez 30 minut."

A to so zgolj finese, zaradi katerih avstrijska sodišča dosegajo sodbe s hitrostjo, ki je za nas znanstvena fantastika. Bistveni pogoj za njihovo ekspresnost je dejstvo, da so sodniki v avstrijski družbi nesporna avtoriteta. V dvorani nikoli ni dvoma o tem, kdo je gospodar. In to ni samo predsedujoči pravnik, temveč cel sodni senat z laičnimi porotniki vred, ki so mladi in izobraženi ljudje, ne pa, kot pri nas, pretežno sivolasi in pogosto miselno odsotni upokojenci. V desetih letih rednega spremljanja sojenj v Sloveniji se ne spomnim primera, da bi porotnik postavil priči vprašanje. Ničkolikokrat pa sem zrl v dremave postave ob predsednici sodnega senata.

Zato ni čudno, da si pred takšno našo sodno kuliso odvetniki in obtoženi dovoljujejo neverjetne predrznosti, priče pa množično lažejo. Na avstrijskem sodišču priča krepko premisli, preden si drzne sodišču pripovedovati pravljice, ker se kaj hitro utegne znajti za zapahi. Pri nas so obsodbe zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe redke kot planika.

Nespoštovana sodišča so tudi idealen poligon za izvajanje zavlačevalnih manevrov obtožencev, ki se stopnjujejo po nekakšnem pogosto kopiranem receptu; z zahtevo po izločitvi sodnega senata, preklicem pooblastil zagovornikov in izjemno priljubljenimi zdravniškimi opravičili. Onkraj severne meje takšni triki ne vžgejo, tam položijo pripornika na operacijsko mizo in mu kirurgi vstavijo tri srčne obvode, da mu omogočijo sedenje na zatožni klopi.

V takšnem pravnem redu se znajdejo za zapahi tudi vplivni politiki ali menedžerji, za sojenje dolgoprstemu slovenskemu zlatarju pa je potrebna zgolj ena glavna obravnava in ne celoletno procesiranje. Za vzpostavitev takšnih razmer novi zakoni in višje plače sodnikov ne zadostujejo. Res je, da je nezadostna finančna stimulacija doslej povzročala neustrezno kadrovsko selekcijo, ker sodniška služba ni privlačila dovolj izkušenih in prekaljenih pravnikov.

A samo debelejše denarnice ne bodo izboljšale kadrovskih razmer, saj tudi v Avstriji sodniki niso v vrhu plačilne lestvice. Je pa tam črna sodniška halja nekaj častivrednega, kar se ne da ovrednotiti v denarju. Tega manjkajočega ugleda ni mogoče uzakoniti ali kupiti. Še najmanj pa se ga da iztožiti s tožbami zoper državo, v katerih terjajo sodniki mastne denarje v času, ko je brezposelnih in revnih na kupe.