Na mizi odbora, ki mu predsedujete, je deset predlogov za ustanovitev novih občin. Jih je treba po vašem mnenju potrditi ali zavrniti?

Sam mislim, da je skrajni čas, da bi tudi v Sloveniji spregledali in ustavili drobljenje občin. Nekateri predlogi formalno res ustrezajo pogojem, ki jih za ustanovitev zahteva zakon, to je, da bi imele 5000 oziroma izjemoma 2000 prebivalcev. Toda to ni evropsko, kot bi rekel poslanec Hvalica, kajti tam so trendi drugačni. Danci, na primer, so znižali število občin z 273 na 98 občin. V dveh letih so dosegli politični dogovor, da so se občine same združevale. Mislim, da sta bila samo dva primera, ko je bilo to nekako prisilno storjeno. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Estoniji. Dobro, če se ne moremo primerjati s severnjaki, poglejmo na Bavarsko. Tam že več kot deset let traja proces, v katerem so iz 15.000 občin prišli na 5000.

Že, toda kako to doseči v Sloveniji?

Pri nas se vedno pojavi isti problem. Ustanavljanje občin je poceni promocija poslancem. Zato mislim, da bi morali poslancem to pravico, predlagati nove občine, vzeti in jo prepustiti vladi ter seveda svetom v občinah, iz katerih naj bi nastale nove občine. Tu pa je koprski mestni svet edini, ki predlaga tri nove občine. Na prvi pogled je to videti korektno, kot da izvršuje odločbo ustavnega sodišča. V resnici gre za špekulacijo, da bodo predlogi na referendumih zavrnjeni, vodstvo občine pa bo dobilo cenen argument za ohranjanje obstoječega stanja, češ da proti volji ljudi že ne bodo šli. Ko gre za Koper, pogrešam odločnejše ukrepanje vlade, da uresniči odločbo ustavnega sodišča, po kateri koprska ni skladna z ustavo. Vlada bi morala sama ponuditi ustrezno rešitev, da bi to popravili. Po drugi strani sem bil prijetno presenečen nad predlogom iz Dolenjske, ko bi deloma šlo tudi za združitev. Toda politiki so to v kali zatrli z nekorektno razlago, da tega ni mogoče storiti v enem zamahu. Pa bi po obstoječem zakonu šlo. Če bi se združitev zgodila (gre za Mirno na Dolenjskem), bi to morda bila tista točka preobrata iz drobljenja v več združevanja občin v Sloveniji. Nekaj drugih predlogov za razdelitev občin, nočem jih konkretno naštevati, pa je nastalo iz revolta do trenutne oblasti v njih. To pa je katastrofa.

Med predlagatelji so tudi poslanci iz strank vladajoče koalicije, ki načeloma nasprotujejo povečevanju števila občin. Med njimi je Franco Juri iz vaše stranke. Kakšno je zdaj stališče koalicije?

Kar zadeva kolega Jurija, smo mu v poslanski skupini povedali, da njegovega predloga ne bomo podprli. Drugače pa mislim, da je stališče vlade do teh predlogov premalo odločno. Nisem razočaran samo zaradi takih stališč. Že takoj v jeseni sem od vlade pričakoval ustrezen popravek zakonov o lokalni samoupravi in o financiranju občin. Financiranje je zdaj tako napisano, da tako rekoč sili k predlogom za drobljenje občin. Upoštevati je treba tudi krizo, ki je od štirih javnih blagajn prizadela že tri. O razmerah v občinskih blagajnah pa nič; vedemo se, kot da je denarja preveč. Kar zadeva poslance, je to stara zgodba. Na ustanavljanje novih občin nista imuni ne levica ne desnica. Vsi so sodelovali v preteklosti. Tudi tisti z leve, čeprav ljudski glas več zaslug pripisuje desni strani. Torej, imunih in nedolžnih ni, sem pa res nekoliko presenečen, ker so med tokratnimi predlagatelji poslanci, ki so v preteklosti zelo nasprotovali drobljenju občin.

V odboru lahko torej pričakujemo zelo različne izide glasovanj?

V koaliciji obstaja zamisel, da bi zavrnili vse predloge, toda poenotenja v tem trenutku še ni. Jutri (s Trofenikom smo se pogovarjali včeraj popoldne, op. a.) nekaj pred dvanajsto bo še en kratek poskus, ker so si nekateri vzeli čas za premislek. Večinoma jih pravi, da za tiste, ki ustrezajo zakonu. V Sloveniji imamo že zdaj več kot 100 občin, ki imajo manj kot 5000 prebivalcev, kar je formalno v skladu z zakonom, toda, ali so prebivalci z novo občino res dobili tudi novo kakovost življenja, se nihče ne vpraša. Enako do zdaj še nihče ni naredil poštene analize, koliko zlasti majhno občino in državo stane uprava oziroma koliko denarja bi lahko namenili za naložbe, če bi občine združili.

Je torej to, da bi država priprla finančno pipico, edina možnost preprečiti nadaljnje drobljenje občin?

Zakon o financiranju občin je naravnan k trošenju in je zato eden od najbolj centralističnih zakonov. V tem pogledu je bila poceni potrošena tudi ustavna legitimacija ustavnega spora ljubljanske in še nekaterih občin z državo, toda ta koalicija bi morala priti na dan z boljšim zakonom. Zdajšnji res stimulira združevanja, tako obljublja državno financiranje polovice stroškov skupne uprave. A kaj se dogaja? Namesto da bi se občine združevale, se razcepijo na dve in si ustanovijo skupno upravo, ki jo v 50 odstotkih posebej financira država. Nekdo je idejo, ki je bila dobra, popolnoma sfižil. Preprosta streznitev bi prišla, če bi uzakonili, da denar iz evropskih skladov lahko dobijo samo občine, ki si najprej zastavijo programsko sodelovanje s ciljem morebitne poznejše dejanske združitve.

Odbor bo moral odločiti tudi o desetih predlogih za nove mestne občine. V čem je šarm, biti mestna občina?

Imamo 11 mestnih občin, od katerih jih je samo šest izpolnjevalo zakonska merila. Recimo, da ima 15.000 delovnih mest. Po novem praktično ni več razlik v pristojnostih, niti kakšnih drugih privilegijev ni. Gre očitno samo še za prestiž. Kako urediti mestne občine, nas namreč še čaka.