Na predsednikovo vabilo so se odzvali tudi vsi drugi člani takratnega predsedstva: Milan Kučan, Ciril Zlobec, Matjaž Kmecl in Dušan Plut, pa tudi predsednik prve demokratično izvoljene skupščine France Bučar. Manjkal je le predsednik prve slovenske (Demosove) vlade Lojze Peterle, ki je kot razlog za svojo odsotnost navedel obveznosti v Bruslju.
Oman: Tajkuni bodo preživeli, delavci pa veliko teže
Kakšna bo Slovenija ob polnoletnosti, si je Oman pred dvajsetimi leti predstavljal drugače: "Predvsem nisem mislil, da bomo zajadrali v neki grobi kapitalizem, pač pa, da bomo imeli socialno državo." V Demosu so ob ustanavljanju države verjeli v neko obliko socialne demokracije, kar se je v veliki meri izjalovilo, ugotavlja Oman. A poudarja, da kljub temu ni razočaran, pač pa "človek z marsičem ni zadovoljen". V marsičem je Slovenija po njegovem zaostala tudi zaradi stranpoti v gospodarstvu. Na vprašanja o tajkunih pa odvrne le to, da je prepričan, da bodo ti preživeli, delavci pa, žal, veliko teže. O tem, kaj bi bilo treba v Sloveniji danes spremeniti, da bi bila uspešnejša, pa Oman, kot pravi, ne more govoriti: "Svoje sem odslužil, pri osemdesetih letih je edino pametno, da pustiš stvari pri miru in se umakneš za zapeček."
Kučan: Kriza takšna, kot je, kar vpije po ljudeh z močno roko
"Če mislite, ali je to Slovenija mojih predstav izpred 18 ali več let, bi rekel, da je," je na vprašanje, ali je s Slovenijo zadovoljen, odgovoril Milan Kučan. A je dodal: "Zadovoljen sem v tem smislu, da je država opremljena z vsem demokratičnim instrumentarijem, ki ga ima in potrebuje razvita država in družba." Drugo pa je vprašanje, kako odgovorno to uporabljamo - in s tega vidika nekdanji predsednik, kot pravi, s Slovenijo ni zadovoljen. Opozarja namreč na še vedno izrazito prevlado političnega podsistema, ki so mu podrejeni vsi drugi sistemi, zato škripata tudi pravna država in odnos do ustavnosti nasploh. "Ta podrejenost preostalih sistemov najeda tudi princip delitve oblasti, kar je odpiranje vrat v avtokratski in totalitarni režim. In kriza takšna, kot je, kar vpije po ljudeh z močno roko," svari Kučan.
Pri tem opozarja še na en problem: to je veliko socialno razslojevanje, ki seže tako daleč, da ne gre več samo za poseg v človekove pravice, ampak za globok odmik od tistega, kar je zapisano tudi v ustavi. "To je po moji sodbi drugi pol tega, kar jaz imenujem pot v avtoritarnost, ker je človek postal samo še strošek in je, ko ni več proizvodno koristen, postal breme družbe," pravi Kučan. Takšen odnos in razumevanje pa sta v nasprotju s tem, kar je zapisano v ustavi.
Bučar: Tisti, ki dejansko odločajo o državi, niso izvoljeni od ljudi
France Bučar, ki je kritičen do slovenske politike in politikov, ugotavlja, da ima Slovenija bistvene notranje probleme, ki jih nihče ni analiziral. Pri pojavu tajkunov na primer ne gre samo za to, da so nekateri obogateli, temveč se razvija neki proces, ki spodkopava temelje naše ustavne ureditve, opozarja oče slovenske ustave. In se sprašuje, kako je mogoče govoriti o socialni državi, če pa je vsa moč koncipirana v rokah, ki imajo stvarno moč, a nimajo nobenega pooblastila. Tisti, ki dejansko odločajo o državi, niso izvoljeni od ljudi, ampak odločajo zaradi svoje moči, ki so jo pridobili - na kakšen način, pa je drugo vprašanje, poudarja Bučar.
Problem je po njegovem namreč v tem, da smo ustvarili novo državo, model njenega upravljanja pa je ostal tak, kot je bil. "Eden drugemu očitajo kontinuiteto, v bistvu pa so eni in drugi kontinuiteta, ker nadaljujejo isti vzorec," pravi Bučar. "To se je zlasti pokazalo v tem, da imamo pri nas dvojno življenje: spraševali boste samo iz konteksta virtualnega življenja, ki ga živi država, podprta z vsemi institucijami. Dejanski procesi pa tečejo mimo tega. Kdo jih vodi in kakšni so refleksi vsega tega, niti ne moremo vedeti," še doda.
Kmecl: Veliko ljudi si prisvaja zasluge za takratne dogodke
Matjaž Kmecl, ki se je že pred leti umaknil iz politike in zase pravi, da je "politični artefakt", pa je dejal, da je že Aristotel zapisal, da sta za demokracijo nevarna dva procesa: anarhija (brezvladje) in ohlokracija (vladavina ulice). Ta vladavina ulice je lahko tudi potuhnjena, nekaj, kar polni ljudi z medsebojnim sovraštvom, z vsem mogočim negativnim. Tega imamo danes v Sloveniji kar precej, in to je tisto, kar me kot negativna posledica osamosvojitve najbolj skrbi, pravi Kmecl. Pri praznovanjih pa ga do neke mere moti, da se strašno oziramo nazaj, zelo veliko ljudi si tudi prisvaja zasluge za takratne dogodke . Da bi pa delovali usklajeno, z dobrimi nameni, da bomo kaj dobrega napravili - tega pa je žal veliko manj, pravi Kmecl.
Zlobec: Najtežje je premagovati samega sebe
Ciril Zlobec je spomnil na ljudski rek, da so z majhnimi otroci majhni problemi, z velikimi pa veliki. In Slovenija ima po njegovem danes mnogo težje probleme, saj ni več v konfrontaciji z "nečim od zunaj". "Zdaj se mora ukvarjati sama s sabo, in to je hudo. Najtežje je premagovati samega sebe. Imamo pa na tem področju zelo bogato tradicijo, kako je mogoče samemu sebi in tistim, ki so nam najbližji, zagreniti življenje. V tem smo mojstri," pravi Zlobec. Po njegovem se je pokazalo, da v vseh teh letih zorenja nismo bili zmožni ustvariti ustrezne kulture komunikacije, zlasti pa nismo kos pretresom, ki se zgodijo v širšem civilizacijskem prostoru, kot je zdaj globalna recesija.
Plut: Zakaj pa imamo državo, če so ljudje v njej nesrečni?
Geslo izpred 18 let je bilo "zelena, nejedrska in prijazna država", in če se v luči tega gesla vprašamo, kakšna je Slovenija danes, bi lahko rekli, da marsikaj od tega ne velja, pa je dejal Dušan Plut. Kot pravi, ga ne moti toliko, da formalni cilji niso bili v celoti doseženi, bolj ga moti razpoloženje ljudi - namreč njihovo občutenje, dojemanje sreče, blagostanja, zadovoljstva. "Bojim se, da smo lahko glede tega odziva razočarani. Človek se vpraša - zakaj pa imamo potem državo, če so ljudje v njej nesrečni? Zakaj imeti državo, kjer se zaradi strankarskih prerekanj ta nestrpnost prenaša v vse pore družbe?"
