Slovenci recikliramo oziroma oddamo ločeno manj kot petino vseh odpadkov, ki jih ustvarimo v gospodinjstvih. Skupna količina odpadkov v razvitem svetu nenehno narašča, poleg tega pa so zahteve EU o tem, kaj in koliko je še mogoče odložiti na deponije, čedalje strožje.

Generalna direktorica direktorata za evropske zadeve in investicije na ministrstvu za okolje in prostor Bernarda Podlipnik zagotavlja, da je, kljub zamudi, prostora na obstoječih odlagališčih za odlaganje odpadkov za zdaj še dovolj. Vsekakor bi morali v gospodinjstvih storiti več, da njihovo količino zmanjšamo, opozarja Podlipnikova.

Kaj pomeni tolikokrat omenjano učinkovito ravnanje z odpadki?

To pomeni, da se držimo štirih smernic. Najprej je treba storiti vse, da se odpadki ne proizvajajo. Če se že proizvajajo, jih je treba ločeno zbirati na tiste frakcije, ki so znova uporabne, in jih reciklirati. Tisto, kar ne moremo znova uporabiti, moramo predelati v nenevaren odpadek ali spraviti v obliko, ki jo lahko energetsko izrabimo in na koncu odložimo le kot ostanek ostanka. Učinkovito ravnanje z odpadki se začne pri vsakem izmed nas, nadaljujejo pa ga občine s svojimi javnimi službami. Omogočiti morajo ločeno zbiranje odpadkov, poskrbeti morajo za ekološke otoke ali pa ločeno zbirati odpadke od vrat do vrat. Sem sodijo tudi zbirni centri za denimo kosovni material. Zbrani odpadki nato nadaljujejo pot v regijske centre.

V načrtu je 15 regijskih centrov za ravnanje z odpadki. Celotno stanje z omenjenimi centri je nekoliko nejasno. Koliko centrov je nared in koliko jih je še na papirju?

Trenutno je v obratovanju in gradnji od 8 od 15 načrtovanih regijskih centrov. Za štiri oziroma pet centrov je postopek v fazi načrtovanja, pri enem pa se občine še niso odločile za nobeno izmed možnih rešitev.

Kateri bodoči centri najbolj zamujajo?

Najbolj nedorečena je južnoprimorska regija, kjer potekajo med občinami pogajanja. Išče se optimalna rešitev za notranjsko regijo, kjer imamo odlagališči Globoko in Špaja dolina. Po letu 2009 bi lahko obratovali brez problemov, če bo na eni izmed lokacij zgrajen objekt za mehansko in biološko predelavo odpadkov.

Nevladne okoljske organizacije, župani in naravovarstveniki so zaradi zamud do ministrstva zelo kritični.

Poglejte, ta 15. junij izhaja iz sprejete zakonodaje in obveznosti, ki jih je država sprejela ob vstopu v EU. Ampak ni obvezujoče samo zaradi sprejetih predpisov. Če z okoljskimi projekti mislimo resno, je treba povedati, da to delamo v dobro našega okolja, ne zaradi tega, da bi zgolj zadostili neki birokraciji. Ves čas, ki ga porabljamo za zganjanje panike, bi bilo bolje, da bi ga porabili za konstruktivne rešitve, tam, kjer so problemi, in ne kar počez. Regijske centre za ravnanje z odpadki smo napovedali že pred letom 2000 in jih začeli udejanjati v letu 2004.

V tem času letu je bila sprejeta uredba o ločenem zbiranju odpadkov. Od takrat, torej več kot devet let, je dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke. Nekatere občine so sledile načrtovanim rešitvam in tam imamo uspehe, v nekaterih občinah pa ni bilo prave volje za reševanje teh problemov in tam je zdaj problem. Izkazalo se je, da je uspeh mogoče doseči le s strokovnim delom občinskih uprav in strpnim dialogom županov v okolju, kjer se postavljajo tako zahtevni objekti .

V pravni red smo medtem prenesli evropski direktivi o odlaganju odpadkov in direktivo IPPC, ki ureja delovanje odlagališč. Po 15. juniju lahko obratujejo samo tista odlagališča, ki bodo imela ustrezna dovoljenja, in pa tista, ki bodo imela objekte za predelavo odpadkov, s katerimi bodo ustrezno omejeni vsi izpusti v okolje.

Koliko odgovornosti za zamudo je kljub temu pripravljeno prevzeti ministrstvo za okolje in prostor?

Poročila izvajalcev javnih služb kažejo, da imamo še vedno zadosti prostornine za odlaganje odpadkov. Nekatera odlagališča potrebujejo izboljšave pri lovljenju in čiščenju izcednih vod ter deponijskih plinov. Največji problem je pomanjkanje objektov za predelavo odpadkov. Tudi to bi bilo mogoče rešiti, če bi občine naredile vse potrebno na področju ločenega zbiranja odpadkov. Zmanjšati moramo predvsem količino biološko odloženih odpadkov.

Pri ločenem zbiranju imate najbrž v mislih gospodinjstva?

Predvsem gospodinjstva. Bistvo zgodbe je, da odložimo čim manj odpadkov. Izločiti bi morali vsaj 50 odstotkov tistega, kar je znova uporabno, kar lahko recikliramo. Odpadki se ne ločujejo sami od sebe. To moramo začeti delati že doma, če pa tega nekateri prebivalci ne počnejo, pa je treba to storiti na nekem skupnem prostoru. Takšne sortirnice bodo imeli tudi regijski centri, vendar pa morajo vanje priti čim bolj ločeni odpadki. Povečanje števila deponij in centrov za zbiranje odpadkov ne bo rešilo problema. Zgodba z odpadki se začne pri vsakem doma.