Posvet je bil načeloma filozofski - beseda je tekla o pomenu besede - med konkretnejšimi glasovi pa so izstopale razprave o polpretekli zgodovini. Kot je dejala Alenka Puhar, je po drugi svetovni vojni na mesto državljanov stopilo ljudstvo in prevzelo njihove individualne potrebe, tudi človekovo pravico do svobode izražanja. Niko Grafenauer je menil, da se "nasilje nad jezikom", ki je bilo značilno za partijsko obdobje, tudi danes odraža v slovenskih medijih.
O novinarski dejavnosti je bilo izrečenih več kritičnih besed. Akademik Janko Kos je prepričan, da je ta poklic nujno povezan z ideologijo, saj lastnega aparata za presojanje sveta ni razvil. Teolog Janez Juhant je dejal, da je branje slovenskih medijev zanj "preizkus potrpežljivosti" in v njih prepoznava "povprečnost in neizobraženost stroke, ki šele išče evropsko odprtost". Teolog in član programskega sveta RTV Slovenija Ivan Štuhec pravi, da je "medijsko polje učinkovit način za posredovanje slepilnih manevrov, ki prikrivajo resnične človekove probleme".
Po njegovem je žrtev manipulacij trgovskega in političnega marketinga tudi nacionalna televizija, ki da je bila primorana uvesti oddaje "folkloristično-ljudskega" in "pop-ekscesnega" tipa. Sandra Bašič Hrvatin, edina medijska strokovnjakinja med zbranimi, je o medijih dejala, da so "prevodnik, ki komuniciranje podsistemov prevaja v univerzalni jezik" ter da "imajo moč za odpiranje prostora".
Razprava o medkulturnem dialogu (v Evropi in svetu) je bila ob tem potisnjena v ozadje; dekanka koprske fakultete za humanistične študije Vesna Mikolič je poudarila, da po zmagi Baracka Obame na volitvah - omenila pa je tudi Pahorjevo zmago - verjame v "rafiniran in neprovokativen dialog".
