V Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Ponovno je začelo delovati konec maja leta 1945, ko so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Konec maja leta 1945 so partizanske oblasti v taborišče na Teharjah pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 domobrancev. Po ocenah poznavalcev je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
Na mestu zločinov sta postavljena spomenik in spominski park Teharje, ki naj bi prispevala k spravi. Spominski park Teharje je osrednji državni park RS, ki je posvečen zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Objekt je bil odprt oktobra leta 2004.
Med zaprtimi domobranci na Teharjah, ki so pobegnili iz taborišča smrti, je tudi Janez Zdešar iz Ljubljane, ki je o svoji izkušnji leta 1946 napisal spomine. Pod naslovom Spomini na težke dni in podnaslovom Beg iz teharskega taborišča je delo leta 2005 izšlo pri založbi Družina.
Avtor o osebnih zapiskih pravi:"Prošnji, da bi Spomine objavil - odkrito povem - sem nerad ustregel: so zelo zasebni in od vsega začetka niso bili namenjeni javnosti. Oba pomisleka je premagala misel, da so Spomini pričevanje enega redkih, ki je ušel smrti in mu je bilo življenje dvakrat podarjeno - morda tudi zato, da pove, kako je bilo."
