Tokrat jim je šlo na roko dejstvo, da avstrijski prevoznik Graz-Koflacher Bahn und Busbetrieb (GKB), ki je maja lani vložil zahtevo za pridobitev vlakovnih poti, ni izpolnjeval pogojev, zato mu Agencija za železniški promet (AŽP) ni dodelila vlakovnih poti med Koprom in Avstrijo. Toda dobili smo dokument, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da so na železnicah lani načrtovali, kako bi GKB preprečili dostop do slovenskih tirov.
Dokument iz lanskega avgusta so pripravili prvi možje tovornega prometa, namenjen pa je bil kot navodilo poslovodstvu HSŽ, kako naj ravnajo na usklajevalnih sestankih, ki jih je organizirala agencija kot regulator trga. Po načrtih naj bi HSŽ na teh sestankih vložil ugovor, saj GKB ni izpolnjeval vseh pogojev, da bi se za pridobitev vlakovnih poti sploh prijavil, ker ni imel varnostnih spričeval za osebje, poleg tega so za nekaj dni zamudili rok za prijavo za pridobitev tras. Kljub temu je agencija vključila GKB v postopek pridobivanja vlakovnih poti, saj naj bi bilo po naših informacijah dogovorjeno, da bo GKB začel voziti šele marca letos, ko naj bi varnostna spričevala že pridobil.
Dokument nato predvideva še različice sporazumne rešitve, ki bi jih lahko dosegli. Po prvi se GKB sicer ne bi odpovedal naročilu vlakovnih poti, vendar bi za letos najel storitve vleke za prevoze pri HSŽ. Po drugi različici bi se GKB odpovedal naročilu vlakovnih poti v Sloveniji in bi vlake predajal na avstrijsko-slovenski meji HSŽ kot zaporednemu prevozniku. Tretja različica predvideva, da bi HSŽ zavrnil sklenitev sporazumne rešitve in vztrajal pri dodelitvi vseh zahtevanih vlakovnih poti, saj GKB ni izpolnjeval zakonskih pogojev. Najmanj ugodna za HSŽ je bila četrta različica, po kateri bi GKB zavrnil sporazumno rešitev in bi vztrajal pri dodelitvi vseh zahtevanih vlakovnih poti. Če bi v tem primeru agencija zahtevane odseke vlakovnih poti razglasila za infrastrukturo omejenih zmogljivosti, bi jih lahko dodelila prevozniku, ki bi ji ponudil višjo uporabnino, to pa skoraj zagotovo ne bi bile Slovenske železnice. Avtorji zato končujejo besedilo s predlogom poslovodstvu, naj bi z agencijo, čeprav je ta regulator trga, sklenili okvirni sporazum, s katerim bi uskladili dolgoročne potrebe Holdinga Slovenske železnice po prevozih in vlakovnih poteh. Z njim bi si namreč pridobili boljši izhodiščni položaj, da bi bili izbrani za prevoznika na infrastrukturi omejenih zmogljivosti.
Na železnicah obstoja omenjenega dokumenta sicer niso zanikali, a si vsebino dokumenta razlagajo popolnoma drugače. Pravijo, da je naše sklepanje o namernem omejevanju tuje konkurence neutemeljeno in strokovno neargumentirano. Zatrjujejo namreč, da gradivo opisuje le predloge ukrepov v postopku dodelitve vlakovnih poti in v posvetovalnem postopku agencije za železniški promet. V gradivu, tako trdijo na železnicah, niso navedeni nobeni ukrepi, ki bi jih lahko razumeli kot omejevanje tuje konkurence. "V gradivu so jasno opredeljeni mejni pogoji oziroma dopustnost/nedopustnost posameznih analiziranih ukrepov z vidika omejevanja konkurence," pojasnjujejo in dodajajo, da je že v gradivu jasno priporočilo, naj železnice ne uvedejo nobenih ukrepov, ki bi lahko omejevali konkurenco.
