Nimam občutka, da bi živeli v nesproščeni državi

Prejšnji teden ste sporočili, da v Šoštanju začenjate gradnjo tovarne, v kateri boste sestavljali oklepnike za slovensko vojsko. Podoba Franja Bobinca kot uglajenega gospoda, predsednika stanovskega menedžerskega združenja, marsikomu ne gre skupaj z vojaško industrijo.

Najprej bi rad poudaril, da so v Gorenju gospodinjski aparati daleč najpomembnejša dejavnost. Pozornost, ki so jo mediji namenjali našemu sodelovanju s Patrio, ni sorazmerna niti z energijo, ki jo v Gorenju temu posvečamo, niti z investicijami, ki jih namenjamo za sestavljanje oklepnikov, niti z morebitno težo v prihodkih ali dobičku, ki ga bo Gorenje ustvarilo na podlagi sodelovanja s finsko Patrio. V zadnjih petih letih je proizvodnja gospodinjskih aparatov v Gorenju zrasla za 53 odstotkov. Proizvodnja bele tehnike ostaja naša osnovna dejavnost in bo tudi leta 2011, kot predvideva naš strateški načrt, sestavljala od 80 do 85 odstotkov celotnih prihodkov. Od celotne divizije trgovine, storitev, inženiringa in ostalega, kamor sodijo tudi oklepniki, pričakujemo od 10 do 15 odstotkov prihodkov. Če bi razdelili celoten obseg posla s Patrio na pet let, bo celotna slovenska industrija, ki bo sodelovala pri tem poslu, letno dobila okoli 50 milijonov evrov, od tega 30 odstotkov predstavlja slovenska proizvodnja, ostalo pa protidobave. Samo hipotetično: če bi torej Gorenje teoretično opravilo vseh 30 odstotkov posla, ki pripadajo slovenski industriji, kar pa seveda ne bo, saj bodo pri tem sodelovala številna podjetja, bi letno ustvarilo 15 milijonov evrov prihodkov. Delež tega posla v strukturi prihodkov Gorenja, ki bodo letos znašali okoli 1,2 milijarde evrov, bi lahko torej merili v promilih. Torej se Gorenje niti slučajno ne oddaljuje od svojega poslanstva, proizvodnje izdelkov za dom, in vtis, ki se ustvarja v javnosti, je povsem zgrešen.

Zakaj pa ste si šli glede na majhen zaslužek pri proizvodnji oklepnikov, če uporabim grob izraz, sploh mazat roke s tem poslom? Ste se želeli dobrikati vladi, na katero so leteli očitki, da je posel namesto domači vojaški industriji, ravenski Sistemski tehniki, dodelila tujemu dobavitelju?

Ne. Sami iščemo poslovne priložnosti, čeprav je res, da ni nihče pričakoval, da bo toliko nejevolje. V strojegradnji imamo zaposlenih 150 ljudi, še 200 v orodjarstvu, in tem ljudem je treba zagotoviti delo. Gorenje je torej proizvajalec, v razvoj oklepnika, prodajo oziroma pogajanja z ministrstvom za obrambo pa ni neposredno vpleteno.

Minister za obrambo Karl Erjavec je v parlamentu napovedal, da bo v Šoštanju proizvodna hala postavljena do junija, čeprav je, kot je nam znano, tam za zdaj še travnik in nimate še niti gradbenega dovoljenja. Se ministrove napovedi uresničljive?

Načrtujemo, da bomo v poletnih mesecih halo zgradili, septembra pa naj bi bile dokončno znane podrobnosti, kateri bodo pogodbeni partnerji in kakšna bo razdelitev vlog med slovensko industrijo, ki bo sodelovala pri tem projektu. Zaradi nedvoumne ločitve Gorenja kot proizvajalca aparatov za dom, na čemer tudi gradimo našo blagovno znamko, od vseh drugih dejavnosti pripravljamo tudi organizacijske spremembe. Tako bomo tudi to proizvodnjo izločili v posebno podjetje. Mogoče se bomo tako izognili nesporazumom, do katerih prihaja v zadnjih mesecih.

Vas prav razumemo, da boste namerno postavili jasno ločnico med vojaško industrijo in podobo podjetja, ki ste jo gradili zlasti vi, torej podobo podjetja, ki proizvaja inteligentne kuhinjske aparate in za katero delajo ugledni evropski oblikovalci?

Saj smo jo že, morda jo bomo samo še bolj jasno postavili. Dejstvo je, da se tudi naši konkurenti ukvarjajo z marsičim, s kmetijsko mehanizacijo, telefonijo, pod blagovno znamko Siemens lahko kupite turbine in lokomotive. General Electrics s proizvodnjo gospodinjskih aparatov ustvari manj kot 10 odstotkov prihodkov. To se v Gorenju ne bo nikoli zgodilo.

Boste delavcem Sistemske tehnike, ki bodo zaradi neuspeha na razpisu obrambnega ministrstva ostali brez dela, odprli vrata?

Vedno so odprta. Kako se bo to sodelovanje razvijalo, koliko delovnih mest jim bomo ponudili, bomo videli jeseni. Se pa na delo v Gorenje že sedaj vozijo številni delavci s Koroške.

Ste komu iz Sistemske tehnike že dali konkretno ponudbo za delo?

Ne. Zaposleni iz Sistemske tehnike, ko me že stalno sprašujejo o njej, so le eni od možnih, ki bi lahko delali v novi tovarni. Konkretno ponudbo bomo lahko dali šele, ko bomo stvari do konca razdelali.

Mislim, da ne, čeprav vedno dopuščam vse možnosti. Toda Gorenje, kot rečeno, je proizvajalec izdelkov za dom.

Gorenje se je z državo pol leta dogovarjalo o vplačilu dodatnega kapitala, s katerim bi zagotovili rast družbe. Želeli ste, da bi se kapital povečal za 50 odstotkov, vendar je skupščina decembra na predlog države na koncu potrdila le 15-odstotno povečanje osnovnega kapitala. Od takrat se s Kapitalsko družbo usklajujete o načinu vplačila kapitala in hkrati o načinu umika države iz lastniške strukture. Dokapitalizacije še vedno ni. Kje se zatika?

Najpomembnejše je, da je bila dokapitalizacija v višini 15 odstotkov osnovnega kapitala potrjena na skupščini. In dokapitalizacija bo kmalu tudi izpeljana v skladu z navodili, ki smo jih dobili, torej bomo k vplačilu delnic povabili vse obstoječe delničarje. Ali bo država pri dokapitalizaciji sodelovala ali ne, ali bo v lastništvo vstopila Evropska banka za obnovo in razvoj, pa še ni dorečeno. Za menedžment je najpomembnejše, da bomo do dodatnega kapitala prišli in to relativno hitro. Prav dolgo ne bomo več čakali, računam, da bomo vpis novih delnic razpisali najkasneje marca ali v začetku aprila. Kako bo dokapitalizacija vplivala na lastniško strukturo, je odvisno od obstoječih lastnikov, tudi od Kapitalske družbe, in pogovorov med njo, menedžmentom in EBRD. Ta, kot je znano, želi, da država postopoma zmanjša svoj delež in da menedžment Gorenja v manjšem delu v lastništvo vstopi s svojimi prihranki. Gorenje dokapitalizacijo potrebuje zaradi ambiciozne strategije rasti, ki ni mogoča samo z notranjo rastjo. Že postavitev tovarne v Valjevu, ki smo jo odprli lani, smo financirali z zadolževanjem. Trenutno razmerje dolga in kapitala nam uresničitve ambiciozne strategije ne omogoča.

Kakšno pa je trenutno razmerje med dolgom in kapitalom?

Ob koncu leta je imelo Gorenje 20 odstotkov več dolgov kot kapitala. Dokapitalizacija bo za nas pomenila cenejše vire zadolževanja in možnost nadaljnje rasti tudi s prevzemi. Upam, da bomo že zelo kmalu lahko sporočili, koga bomo kupili. Vaše naslednje vprašanje bo, kdo je tarča prevzema, vendar vam ne bom razkril. Lahko rečem samo, da bo pomemben korak storjen še v tem mesecu.

Toda kje se zatika, da s Kapitalsko družbo ne podpišete delničarskega sporazuma, ki ji bo med drugim ob dokončnem izstopu iz družbe omogočil izplačilo prevzemne premije kljub izgubi kontrolnega deleža? Je občutek, da država ne želi, da bi menedžment poceni prišel do lastništva, pravi?

Nimam tega občutka. Poleg tega je cena delnice v zadnjem času lepo zrasla. Usklajevanje delničarskega sporazuma v takšnih institucijah, kot sta EBRD in Kapitalska družba, zahteva več časa.

Po eni strani nam razlagate precej alarmantne podatke o zadolženosti in napovedujete skorajšnjo objavo tarče prevzema, po drugi strani pa se že mesece dogovarjate z državo in odlašate s pozivom za vpis novoizdanih delnic.

O alarmantnosti smo govorili le pred skupščino. Delničarji, tudi država prek Kapitalske družbe kot največje lastnice Gorenja, so na skupščini dokapitalizacijo podprli in izpeljali jo bomo z državo ali brez nje, z ali brez EBRD in s sodelovanjem menedžmenta ali brez njega. Na dokončno usklajevanje čakamo zato, ker je dokapitalizacija ena od zanimivih možnosti za umik države in vstop EBRD kot potencialnega investitorja. Če se bo usklajevanje predolgo vleklo, bomo obstoječim delničarjem ponudili vpis novih delnic tudi, če delničarski sporazum ne bo sklenjen.

V prid čimprejšnji dokapitalizaciji govori tudi cena delnice. Od oktobra, ko je bilo treba za delnico na Ljubljanski borzi odšteti 22,53 evra, je včeraj (pogovor smo posneli v torek) njen tečaj znašal že 29,93 evra, prejšnji teden pa je bil še višji. Če je bil osnovni namen menedžmenta res samo pridobiti sredstva za razvoj, bi bil zdaj pravi trenutek za izdajo novih delnic, saj bi dobili skoraj tretjino več sredstev kot na primer oktobra.

Res je, delnica je precej zrasla. Vendar smo naročili dve zunanji vrednotenji Gorenja, da bi dobili mnenje o pošteni ceni dokapitalizacijske delnice. Investicijski bančniki nas neprestano analizirajo in dajejo različne ocene o vrednosti delnice. Kot menedžer o pošteni ceni za delnico ne bi želel govoriti, ker to ni moja vloga. Merilo je brez dvoma trg. Toda zaradi dokapitalizacije poskušamo dobiti neko pravično mnenje o ceni, po kateri bomo obstoječim delničarjem predlagali, naj vplačajo naše delnice.

Po naših informacijah dve investicijski banki končujeta analizo Gorenja in ocenjujeta ceno delnice na kar okoli 45 evrov.

Ocene so različne. Počakali bomo na analize, ki smo jih naročili. Je pa običajno, da dokapitalizacijska cena delnice ne presega tržne.

Pri lanski dokapitalizaciji Mercatorja je bilo precej negodovanja, ker je bila dokapitalizacijska cena nižja od tržne. Podobno lahko pričakujemo tudi za Gorenje, saj se prek dokapitalizacije pričakuje tudi vstop novih lastnikov in ker ste ves čas poudarjali, da svež kapital nujno potrebujete za razvoj družbe!

Če bi obstoječim delničarjem delnice ponudili po višji ceni od borzne, zanje nakup delnic ne bi bil zanimiv, saj bi lahko delnice kupili na borzi. Ne želim pa ničesar napovedovati. Tudi zato, da menedžmentu, ki želi sodelovati pri dokapitalizaciji, ne bi kdo očital, da smo si nastavili ceno.

Koliko let predvidoma bo EBRD lastnik Gorenja, saj je znano, da ni dolgoročni lastnik v družbah?

To ni znano. Institucionalni lastniki, ki so nekje med državo in zasebnimi skladi, v lastništvu običajno ostanejo od pet do sedem let. Ni pa mogoče reči, da so to nezahtevni lastniki, saj zahtevajo primerne donose.

Bi si menedžment za delež EBRD rad zagotovil predkupno pravico?

To bi lahko bila ena od možnosti, ni pa še dogovorjena.

Je število menedžerjev, ki jih nameravate povabiti v lastništvo Gorenja, že znano?

Ne, ocenjujem pa, da se bo gibalo med 50 in 80.

Kolikšen odstotek v lastniški strukturi pa naj bi dobil menedžment?

Ne bi si upal napovedovati. To je tudi del dogovarjanja o delničarskem sporazumu. Predvidoma pa ne bo presegel 8-odstotnega deleža.

Kaj pa čez pet, deset let, ko bo predvidoma svoj delež prodajal EBRD?

Pridite naokoli. Takrat se bomo lahko o tem pogovarjali.

Če se z državo ne boste uspeli dogovoriti za njen postopni umik, se lahko zgodi, da bo svoj kontrolni paket delnic prodajala z razpisom?

Nobene možnosti ne izključujem. Kot vodilni menedžer v Gorenju trdno stojim za tem, da potrebujemo dodatni kapital. Prav tako sem prepričan, da bi bila velika napaka, če bi se država odločila za takšen razpis, da bi lahko prišlo do prevzema kakšnega od konkurentov. V tem primeru vem, kakšen bi bil žal njihov scenarij: zapiranje posameznih tovarn, zmanjševanje števila zaposlenih, zapiranje dobaviteljskih verig v Sloveniji... Nikogar ne bi rad imenoval, vem pa najmanj za tri, ki bi jih Gorenje zanimalo. Sploh ni vprašanje to, da bi bil prevzem sovražen do uprave. Sovražen bi bil do politike samostojnega razvoja.

Je med tistimi, ki bi želeli prevzeti Gorenje, tudi turški Arçelik?

Tega ne želim komentirati.

Ste o nevarnosti, ki jo za Gorenje predstavlja prodaja državnega deleža prek razpisa, govorili s predsednikom vlade?

Vsi ključni akterji v Sloveniji so po mojem mnenju s tem problemom seznanjeni in se ga zavedajo. Tudi sam opozarjam na to nevarnost, čeprav ne verjamem, da bo do tega scenarija prišlo.

Ste res tako prepričani? Trenutno v gospodarstvu vlada velika negotovost zaradi razprodaje državnega premoženja. Kapitalska in Slovenska odškodninska družba mesečno objavljata sezname podjetij za prodajo in večina podjetij ne ve, kdaj bodo prišla na vrsto.

Preprosto ne verjamem, da bi kdo tako izpostavil Gorenje. Zaposlujemo 11.000 ljudi, skupaj z dobavitelji pa je z Gorenjem povezanih najmanj 40.000 ljudi.

Se je Gorenje s finančnimi investitorji kot ključnimi lastniki sposobno na dolgi rok spopadati s ključnimi problemi pri poslovanju, kot so stroški dela, nihanja cen surovin in zrel trg?

V tem trenutku ocenjujemo, da se je. Zato smo se z ekipo odločili, da gremo po poti samostojnega razvoja. Naša rast je glede na panogo fantastična. Sicer ni naloga menedžmenta, da bi lastnikom solil pamet, kaj naj počnejo s svojimi deleži. Zame kot menedžerja je prava tista lastniška struktura, ki podpira cilje družbe. Res pa je, da bi si želel razmeroma razpršeno lastniško strukturo. Kotacija na borzi je za podjetje, kot je Gorenje, dobra. Interes vlagateljev, tudi mednarodnih, je precejšen. Delež tujih finančnih vlagateljev v lastništvu Gorenja je v zadnjih dveh letih tako zrasel z dveh na več kot šest odstotkov. Gorenje želi biti v panogi konsolidator, ne pa konsolidiranec.

Ocenili ste, da ste v lanskem letu dosegli 1,072 milijarde evrov prihodkov od prodaje, kar pomeni okoli desetodstotno rast glede na leto 2005.

Moram vas popraviti, rast prihodkov je bila še višja, vendar o konkretnih številkah pred sejo nadzornega sveta, ki bo prihodnji teden, ne morem govoriti. Poslovanje Gorenja bo rekordno tako po prihodkih kot dobičku.

Pravijo, da vaš dobiček načenja tudi vedno hujši pritisk na znižanje marž, v kar ste očitno prisiljeni zaradi hude konkurence?

To drži. Zaradi pritiska na marže se je v hudih škripcih znašla tudi naša evropska konkurenca, nekatere velike družbe zaradi tega celo poslujejo z zgubo, vendar jih ne morem imenovati, ker ne kotirajo na borzi. Razmere za poslovanje v naši panogi so zelo težke. Na primer, rast cene jeklene pločevine, za tono katere je treba danes odšteti dobrih 200 evrov več kot pred dvema letoma, bi nam odnesla več kot 70 odstotkov dobička, če ne bi našli načinov za nevtralizacijo teh negativnih učinkov na nabavnih trgih.

Se zaradi zaostrenih razmer spreminjajo tržni deleži, se je na primer tržni delež Gorenja na evropskih trgih znižal?

Niti slučajno, narasel je. Kljub težkim razmeram za poslovanje je Gorenje v minulih letih raslo hitreje od konkurence, hkrati pa tudi nismo dovolili, da bi se zniževala dobičkonosnost našega poslovanja. Tako povečujemo tržne deleže v Nemčiji, Franciji, Angliji, Španiji in tudi na vzhodnoevropskih trgih. Samo v lanskem letu smo prodajo izdelkov lastne blagovne znamke na nemškem trgu povečali za 25 odstotkov.

Vam konkurenca načenja tržni delež na domačem terenu?

V Sloveniji ga uspevamo ohranjati, kar je seveda za nekoga z vodilnim in zato najbolj ranljivim tržnim deležem velik uspeh. O tem, kolikšen je, pa neradi govorimo, ker nas potem še raje napadajo.

Ugledni finančni časnik Financial Times vas je v posebni prilogi o Sloveniji označil za zvezdo slovenskega gospodarstva, saj ste napovedali pohod z osmega na peto mesto med evropskimi tekmeci. Kdaj boste ta cilj uresničili in kaj ga lahko omaje?

V strateškem načrtu smo opredelili, da bi leta 2010 brez prevzemov dosegli 1,25 milijarde evrov prihodkov. Vendar bomo že letos ustvarili 1,2 milijarde evrov prihodkov, kar pomeni, da prehitevamo lastne načrte. Če bi nam uspeli načrtovani prevzemi, bi se kmalu približali 1,5 milijarde evrov prihodkov. Za osvojitev petega mesta na evropskem trgu pa bi morali ustvariti nekaj manj kot dve milijardi evrov prihodkov.

Zaradi davčne reforme Gorenje čaka težko leto. V primerjavi z lanskim letom naj bi se vam letos efektivna davčna stopnja zvišala za osem odstotnih točk. V lanskem letu ste precej hvalili vladne reforme, ste še vedno tako navdušeni nad njimi?

Reforme gredo v pravo smer, vendar so prepočasne in premalo korenite. Pohvalil bi na primer postopno odpravo davka na izplačane plače in postopno znižanje davka na dobiček. Prizadela pa nas bo ukinitev davčnih olajšav za naložbe, saj Gorenje ogromno investira. Vendar bomo skupaj z našimi davčnimi strokovnjaki preverili, ali lahko znotraj sedaj veljavne zakonodaje uveljavimo nekatere naložbe kot davčne olajšave za raziskave in razvoj.

Že nekaj časa najavljate ustanovitev centra za industrijsko oblikovanje.

Gorenje, Trimo Trebnje, Riko Ribnica, Mura in Pristop smo že dosegli načelno soglasje o ustanovitvi skupnega podjetja, ki se bo ukvarjalo z industrijskim oblikovanjem. Gorenje kot eden od nosilcev slovenskega industrijskega oblikovanja želi svoje znanje deliti z drugimi, seveda pa bomo tudi mi tako dobili sveže ideje. Treba se je zavedati, da vsa omenjena podjetja delajo v zrelih panogah in lahko le z dizajnom ustvarjamo dodano vrednost naših izdelkov. Na tak način želimo odgovoriti tudi nekaterim makroekonomistom, ki so že pred leti naredili križ čez naše panoge. Veseli me, da se pomena dizajna slovenskih izdelkov zaveda tudi bodoči minister za razvoj Žiga Turk, ki je na predstavitvi v parlamentu na primeru dveh wc ščetk pokazal, da lahko za tisto lepšega videza iztržiš bistveno več kot za običajno wc ščetko.

Gorenje se je z vašim prihodom na čelo usmerilo prav v vrhunsko oblikovanje gospodinjskih aparatov, že nekaj let trgu ponujate linijo Gorenje Pininfarina, kmalu bo na trg prišla še linija Ora Ito. Ali rezultati prodaje upravičujejo usmeritev v vrhunski dizajn?

Trenutno ti izdelki predstavljajo deset odstotkov naše prodaje. Želeli bi si sicer, da bi bil njihov delež v strukturi prodaje še višji. Pomembno je, da skozi prodajo teh izdelkov pospešujemo prodajo naših standardnih izdelkov. Čeprav si kupci na primer v nekem trenutku ne morejo privoščiti hladilnika s kristali swarovski, ki stane 1700 evrov, pa z njegovim ogledom vzpostavijo čustven odnos do blagovne znamke Gorenje in ga bodo morda nekoč kupili.

Kdo so kupci vaših gospodinjskih aparatov vrhunskega dizajna, na primer linije Pininfarina?

Rezultati prodaje so zelo zanimivi; največ teh izdelkov prodamo v skandinavskih državah, v Rusiji in v zadnjem času tudi v Nemčiji, česar smo še posebno veseli, saj so Nemci precej konservativni kupci.

In v Sloveniji?

Tudi v Sloveniji se povečuje krog ljudi, ki si te izdelke lahko privoščijo.

Svetovno znani francoski oblikovalec Ito Morabito, ki je na primer sodeloval z blagovnimi znamkami, kot so Heineken, Adidas, Joop, Alain Mikli, Levi's, je za vas oblikoval že omenjeno novo linijo Ora Ito, ki naj bi bila po vaših besedah namenjena predvsem trendovski generaciji. Kakšen uspeh napovedujete tej liniji?

Tudi sam sem zelo navdušen nad to linijo, mislim, da bo pravi boom. Tudi s to linijo potrjujemo tisto, kar razlagamo tujim investitorjem, namreč da je Gorenje najbolj inovativen, v oblikovanje usmerjen proizvajalec gospodinjskih aparatov na svetu. Svojo drugačnost iščemo v dizajnu in inovacijah.

Kateri poslovni dogodek je bil po učinku na poslovne prihodke v lanskem letu za Gorenje najpomembnejši?

Največji učinek ima zagotovo vseevropska promocija naše prodajne linije Pininfarina v Rusiji, ki je vplivala zlasti na rast prodaje Gorenja v zadnjem četrtletju lanskega leta. Strateško pa je v lanskem letu brez dvoma največji dogodek odprtje nove tovarne v Valjevu. S tem je Gorenje vzpostavilo že drugo proizvodno lokacijo zunaj Slovenije, potem ko smo leta 2005 prevzeli Mora Moravio na Češkem. Na obeh lokacijah že zdaj proizvedemo 20 odstotkov izdelkov.

Zanimivo je, da ne omenjate nakupa polovice družbe Istrabenz energetski sistemi, čeprav naj bi k vašemu poslovanju skupno energetsko podjetje Istrabenz-Gorenje precej prispevalo.

Nekaj odstotkov prihodkov smo zagotovo ustvarili tudi z našim sodelovanjem v energetskih poslih. Zadovoljen sem z razvojem tega partnerstva, ki je dobro, predvsem pa se mi zdi, da smo lani pri energetiki vzpostavili zelo dobro osnovo za bodoči razvoj, ki bo v korist tako Skupini Istrabenz kot Gorenju.

Istrabenz je po našem vedenju ocenil, da se mu bodo zaradi partnerstva z vami prihodki v konsolidirani bilanci znižali za več kot 100 milijonov evrov. Občutek imamo, da precej minimalizirate rezultat skupnega sodelovanja in prispevek k vašim poslovnim rezultatom.

Področje energetike prav gotovo pozitivno vpliva na Gorenjeve številke. Verjamem pa, da je zgodba o skupnem partnerstvu glede učinkov na prihodke bolj pomembna za Istrabenz kot za Gorenje.

Trenutno na ministrstvu za gospodarstvo potekajo dogovarjanja o prodaji ljubljanske toplarne. Za nakup državnega deleža se zanima tudi družba Istrabenz-Gorenje. Vendar smo izvedeli, da ste menda pri ministrstvu za gospodarstvo Andreju Vizjaku preverjali možnosti, da bi se za posel dogovorili sami, torej brez Istrabenza. Ali to drži?

To nikakor ne drži. Niste pa prvi, ki mi to razlagate. Zato sem zadnjič tudi poklical predsednika uprave Istrabenza Igorja Bavčarja. Nekateri očitno želijo med nami zanetiti prepir. Res sem se nedavno srečal z ministrom Vizjakom in pogovarjala sva se o različnih temah. V energetskem poslu smo skupaj z Istrabenzom, lastniški vstop v ljubljansko toplarno nas brez Istrabenza ne zanima.

Napovedali ste možnost postavitve tovarne v Ukrajini ali Rusiji. Je za vas pomembno, da pospešite tudi pravo proizvodno internacionalizacijo? Imate sicer precej podjetij v tujini, ampak to so podjetja za trženje, prodajo.

Brez dvoma je za nas pomembno, da pospešujemo proizvodno delokalizacijo. S tem je povezana tudi naša potreba po dodatnem kapitalu. Omenjali smo že Rusijo in Ukrajino, preučujemo pa še nekatere druge možnosti. Vsekakor so naše tarče znotraj Evrope in v glavnem gre za proizvodna podjetja. Odprte pa so vse možnosti – prevzem ali postavitev tovarne, podobno kot je bilo v Valjevu.

Boste priložnosti iskali tudi na hitro rastočih trgih, kot so Kitajska, Indija?

Jih že, saj naše izdelke že prodajamo v Hongkongu, Šanghaju. S podjetji na Kitajskem se pogovarjamo tudi o proizvodnji, vendar je težko napovedati, kdaj bo prišlo do skupne proizvodnje. O tem, da bi sami, brez partnerja, postavljali proizvodnjo na Kitajskem, pa v tem trenutku ne razmišljamo. Kitajska in Indija nista edina hitro rastoča trga. Zato smo pred meseci ustanovili podjetje tudi v Istanbulu, ki bo skrbelo za naše prodajne kot tudi nabavne posle.

Bo Gorenje na dolgi rok ohranjalo proizvodnjo v Sloveniji? Za letošnje leto ste že napovedali 2,5-odstotno zmanjšanje proizvodnje na tej lokaciji.

V Sloveniji poskušamo ohranjati število zaposlenih in raven proizvodnje okoli tri milijone aparatov na leto. Če nam bo do leta 2011 uspelo proizvesti pet milijonov aparatov na leto, računamo, da jih bo v Sloveniji še vedno tri milijone. Spreminja pa se struktura proizvodnje, saj se proizvodnja nižjega cenovnega razreda seli iz Slovenije

Ste tudi predsednik Združenja manager. Od leta 2004, ko je prišlo do menjave oblasti, ste od pomembnejših menedžerjev na starih položajih ostali samo vi, Igor Bavčar, Uroš Slavinec, Jože Colarič, Bine Kordež, Janez Bohorič. So bili vaši nekdanji menedžerski kolegi, kot so Zoran Janković, Janez Lotrič, Bruno Korelič, Branko Tomažič, Anton Majzelj, tako slabi menedžerji ali je šlo predvsem za državni intervencionizem v gospodarstvu, odstranitev politično neprimernih direktorjev?

Najprej bom rekel, da sem v kar dobri družbi tistih, ki so ostali. Močno spoštujem tudi tiste, ki niso ostali, ker so vsak na svoj način pomembno prispevali k slovenski zgodbi o uspehu. Osebno poznam tudi tiste menedžerje, ki so prišli na novo, in ocenjujem, da so dobri. Toda čas je edino merilo vrednosti in pokazal bo, ali so bile zamenjave uspešne.

Pred dvema letoma je na volitvah zmagal program, ki je obljubljal sproščeno Slovenijo. Se vam zdi, da živimo v sproščeni Sloveniji?

Malo živim v Sloveniji, saj 95 odstotkov prihodkov Gorenje ustvari zunaj Slovenije. Nimam občutka, da bi živeli v nesproščeni državi. Mogoče je privilegij Gorenja, da ima sedež v Velenju, zato se malo manj ukvarjamo z Ljubljano in politiko. Lahko vam zagotovim, da čeprav ima Kapitalska družba več kot 26-odstotni delež lastništva, ni nikomur izmed nadzornikov nikoli niti na kraj pameti padlo, da bi kakorkoli poskušal vplivati na tekoče poslovanje in delo v Gorenju.

To je verjetno bolj vprašanje za tiste, ki so to počeli. Morda je v ozadju tudi želja po zmanjšanem vplivu države.

Zase verjetno veste, zakaj si želite, da država v Gorenju zmanjša svoj delež?

Pri nas ne gre za obrambni zid. Za družbo, kot je Gorenje, je z vidika bodočega razvoja bolje, da se lastništvo razprši. Nenazadnje tudi tuji investitorji ne želijo, da je država tako velik lastnik. Ko smo se na primer z manjšimi družinskimi podjetji pogovarjali, da bi jih prevzeli in bi jim del kupnine plačali tudi z delnicami Gorenja, so nam zelo jasno povedali, da jih ne zanima biti 3- ali 4-odstotni lastnik, dokler je država 26-odstotni lastnik.

Se vam zdi, da je stanovsko združenje menedžerjev storilo dovolj za oblikovanje pogojev za gospodarjenje, za primerno družbeno okolje, kar je njegovo poslanstvo?

Vedno bi lahko bilo bolje. Morda bi se lahko bolj angažirali ob reformah, da bi bile hitrejše.

Sedi prihodnjega leta se vam izteče mandat. Ste se z večjimi lastniki že dogovarjali, da bi vam zaupali še en mandat?

O tem se še nismo pogovarjali, saj smo usmerjeni v strateške načrte in predvsem poslovanje v tekočem mesecu, v tekočem letu... Je pa to tema, ki bo zagotovo prišla na dnevni red.