Polovica Slovencev do vaših zmag sploh ni vedela, da gojimo tek na smučeh.

S tem se ne obremenjujem. Tudi jaz ne poznam polovice kulturnikov, čeprav so največji na svetu.

Začetek sezone je sanjski, kar je vendarle presenečenje. Na vseh štirih tekmah ste bili med prvimi desetimi, trenutno ste tretji v skupnem seštevku svetovnega pokala.

Zame to ni presenečenje. Že v preteklosti sem bila močna, vendar sem delala napake v tehniki, taktiki, spretnosti. Stabilnost sem popravila, zato sem v drsalni tehniki boljša za pet mest. Svoje so občasno dodale težave s smučmi. Zato sem bila dvanajsta, namesto peta, šesta. V karavani je petnajst deklet, ki smo lahko na stopničkah, pet jih je zrelih za zmago. Senzacija je predvsem to, s kakšno lahkoto sem tekla. Brez izčrpavanja, kriz, močno od štarta do cilja. To je razlika v primerjavi s preteklostjo.

Kaj ste naredili, da zdaj letite? Ali je v ozadju prihod novega trenerja, Slovaka Ivana Hudača?

Že v pogovorih s prejšnjim trenerjem Robertom Slabanjo, s katerim sva sodelovala 16 let, sva ugotovila, da potrebujem hitre enote vadbe že čez poletje. Novi trener Ivan Hudač je to vpeljal že na začetku. Na začetku sem bila besna, ker tega nisem bila navajena. A sem čutila, da postajam vse hitrejša.

Kaj je novega prinesel trener Hudač? Kam je razširil obzorja?

Njegova življenjska filozofija je, da je smučarski tek le del življenja, vendar ni najpomembnejši. Prvi pogoj, ki ga je postavil, je bil, da se kot samotarka pridružim ekipi. Dal mi je vedeti, da se bom morala razumeti z vsemi. Da bomo ekipa, ki je sposobna skupaj sedeti pri kosilu za isto mizo. To je dosegel zelo hitro. Ivan je mehka slovanska duša, sproščen, s pozitivno energijo, dobričina, čustven in kot majhen otrok, ki je nesrečen, če ne boš dober. Slabanja je bil drugačen.

Ali lahko primerjate Ivana z Robertom?

Robert je car. Skupaj sva bila 16 let in bil mi je skoraj vse, kot drugi oče, brat. Šele letos, ko imam ob sebi vrhunsko spremljevalno moštvo, vidim, kaj vse je Robert sam naredil. Bil je deklica za vse, ob redni službi profesorja telesne vzgoje. Z zmago v Drammnu je dobil potrditev prave poti. Slabanja je bil malce starokopiten. Predvsem zato, ker sva bila "one man band" z minimalnim proračunom. To, kar imam letos, je Robert sanjal vse življenje. Morala sva biti stoodstotno pripravljena, ker je bilo vedno tveganje pri smučeh, zdravju, opremi, denarju... Edino midva sva bila tista, ki sva morala ostati stoodstotno zanesljiva. Zdaj imam občutek, da bom imela morda najboljše smuči na tekmi, dodala bom le 98 odstotkov tistega, kar sem sposobna, pa me bodo "dilce" rešile in bo še vedno vrhunski rezultat. Slabanja ni hotel niti mogel eksperimentirati in tvegati.

Vaš trening in vrhunec forme je izračunal do minute natančno.

Kot po naključju se je ujel s spremembami lune. Ob luni je bilo vreme lepo, počutje in spanec pa bistveno boljša. Ob zmagi v Kuusamu je bil prvi, ki me je poklical že v iztek. Bil je izjemno vesel, ko je doma z družino odpiral šampanjce. Dvomim, da bi kdo izmed tekmovalcev, ki prihajajo zdaj, Maja Benedičič ali Nejc Brodar, preživel njegovo trdo, a vrhunsko šolo. Bila sem disciplinirana in pridna.

Letos imate ob sebi kar tri serviserje, Italijana, Slovaka in Norvežana.

Hudač je obljubil, da bo s seboj pripeljal Štefana Lihona, s katerim ima dobre izkušnje, a ni specialist za klasično tehniko, ki je moja najmočnejša disciplina. Najprej sem se dogovarjala s Švedom, ki je skrbel za Čehinjo Neumannovo, a je postavil visoko ceno.

Kakšno?

Pet tisoč evrov na mesec, kar pomeni za osem mesecev dela 40.000 evrov. V svetovnem vrhu se vrtijo takšne nore številke. Estonko Katarino Šmigun serviserji menda stanejo 100.000 evrov.

Kako ste ob takšnih cenah najeli Italijana Gianluca Marcolinija, ki spada med najboljše na svetu?

To je bilo obdobje, ko sem tudi izbirala smuči, in Janez Reberšak mi je priporočil Marcolinija. Ker je bil to zanj izziv, je prišel k nam. Ob pogajanjih o plačilu se je vključil direktor nordijcev Primož Ulaga, a sem vedela, da bom morala del stroškov pokriti sama iz svojega žepa.

Čeprav prispevate del denarja iz svojega žepa, trdite, da to ni strošek, ampak naložba, dobra investicija.

Moja miselnost je naslednja. V življenju mi je dano živeti svoje sanje, torej teči na smučeh na vrhunski ravni. Koliko ljudi ima privilegij živeti svoje sanje? A sanje vedno stanejo, tako ali drugače. In če sanj nisi pripravljen plačati, jih odmisli.

Ste zato tudi kupili višinski šotor, ki tako kot višinska hiša simulira razmere z redko gostoto kisika v zraku?

Z masko na obrazu nekaj minut vdihavaš hipoksičen zrak, podoben višini na primer 6500 metrov, nato sledi nekaj minut premora. Tako izmenično uro in pol. Hudač je predlagal in sem ga kupila, čeprav je bila cena 8000 evrov, kolikor je bila nagrada za prvo zmago v karieri Dramnnu. Premija je torej šla za šotor, ki ga bo zdaj odkupila SZS, tako da ga bodo lahko uporabljali vsi.

Trener Hudač je že poznal višinsko hišo v Ratečah, kamor je hodil na treninge še s Slovakoma Batoryem in Bajčičakom. Vidva z Robertom tega nista prakticirala?

Na začetku sem bila proti višinski hiši. On je želel simulacijo višine, da lahko v miru opravljaš težke treninge. Rateče je izbral, ker Rogle ni poznal. Ko je videl, kaj ponuja Rogla, mu je postala zelo všeč. Zame je najboljši kraj za trening na svetu. Vse sem dobro prenašala, drugi so že imeli težave.

Kaj naredi zmagovalko? Kilometri, kilogrami, sklece? Koliko?

Ne vem. Odgovorim lahko le v urah, od 750 do 800 ur treninga na leto. Pri Hudaču je količina drugače razporejena. Sedem ur na utripu 150, 160, naslednji dan počitek, celo dva. Ivanova osnova je tri dni treninga na vso moč, nato en dan prosto. Filozofija: ekstremno treniraj in več počivaj.

Trebušnjaki?

Neomejeno število. Lahko tudi tisoč, če je potrebno, da bom zmagala.

Druge vaje?

Sklece na bradlji. Na enem treningu 160 v serijah po 20.

Uteži?

Na nekaterih treningih sem dvigovala več kot fantje. Slabanja je nekoč izračunal, da sem premetala tudi 30 ton na enoto vadbe.

Počitek. V petek ste imeli močan trening, v soboto zmagali, v nedeljo ste osvojili sedmo mesto. To pomeni, da je regeneracija vašega telesa odlična.

Osem ur spanca je dovolj, vendar grem zadnji dve leti popoldne spat za uro ali dve.

Takšni treningi so boleči. Kako visok je vaš bolečinski prag in kako ga premagujete?

Ko je najhuje, štejem ena, dva, tri, štiri... Samo tečem, odmislim vse, vrtijo se le številke. Koliko prenesem, najlažje odgovorim s primerjavo, kako me je gledal Ivan. Na začetku leta sem ga dražila, naj nam že naloži kaj treninga. Vse je bilo lahko. Odvrnil mi je, da nikoli več ne bo tako lahko. In res se je samo stopnjevalo. Večino treningov sem opravila z nasmeškom in ni mogel verjeti. Predpiše mi trening, za katerega meni, da je največja možna obremenitev, jaz pa se prismejim z njega. Kako super trener je, je pokazal s tem, da je nama z Brodarjem že na začetku skupnega dela dejal, da ga lahko, ko bo najtežje, pošljeva kamorkoli. Dejal je, da ga lahko lahko zmerjava, kričiva nanj, pljuvava.

Najtežji trening, ki ste ga morali narediti?

Klanec v Ramsauu v Avstriji za petminutno preizkušnjo. Najprej štiri minute z dolgim tekaškim poskokom nad anaerobnim pragom in od tam še minuto šprinta v klanec. Ob koncu se uležeš, zvijaš od krčev in bolečine. Tam sva ga nekam poslala. V klanec sem ponavljala le isto številko deset, deset. V tem treningu je odgovor na vprašanje, zakaj sem lahko v Kuusamu na koncu tekme tako silovito šprintala.

Prihajate s podeželja. Kakšen je vpliv družine na vašo kariero v športu garačev? Že v preteklosti je večina najboljših slovenskih smučarjev tekačev prihajala iz kmečkega okolja.

Šment. Tega pa nisem vedela. Odraščala sem v obdobju, ko še ni bilo toliko ujčkanja otrok. Danes si otroci izmišljujejo, mami, jaz bi to, jutri ono. Vzgojena sem bil s toplo, a trdo roko. Imela sem treninge, šolo in pomagala na kmetiji. Metanje sena je bilo kot dodaten trening. Vsak trening sem si morala izprositi. V času mature so menili, naj treninge izpustim, a nisem popuščala. Borila sem se za vse.

Vaša vzornica je mama Vera.

Mama je faca. Tudi ati Peter mi je dal veliko. Od ponosa je zrasel za nekaj centimetrov. Dala sta mi zdrav pogled na življenje, vero v zakonsko zvezo in spoznanje, da je družina super stvar, ker zdaj veliko ljudi tega sploh ne verjame več. Imamo se radi, zelo smo povezani, tudi z bratoma. Meni je najlepše, ko se vrnem domov in spijemo kavico ob štedilniku.

Zdaj ste svetovna športna zvezdnica, zato vam ni treba več delati na kmetiji.

Zadnja leta skoraj ne delam več. A včasih še obujem škornje in grem na njivo po solato, ne pa v trgovino. Še vedno rada kuham. Moj fant prihaja iz okolja, v katerem me hitro postavijo na realna tla, ne glede na rezultate. Upam, da ne bom imela na sebi sončnih očal, kar bi pomenilo, da zdaj, ko sem slavna, nikogar več ne poznam.

Že takrat, ko še niste bili številka ena slovenskega smučarskega teka, ste bili prepoznavni po najglasnejši navijaški skupini.

Prihajam iz vasice Brinje na obrobju prestolnice. Nočemo biti Ljubljančani. Bog ne daj, da kdo to zamenja. Mi se borimo za svoj obstoj, zato so vsi ponosni.

Kakšni so odnosi z drugimi tekmovalkami?

Sem zgovorna in se hitro znajdem med ljudmi. Drugače od ostalih tekmovalk sem bolj sproščena, impulzivna, veliko se smejim... Ker nisem imela ekipe, sem bila vržena v to, da sem se morala družiti z drugimi. Tudi najbolj hladne, kot Čehinjo Neumannovo, sem odprla, da se veselimo skupaj.

Ko ste zmagali v Kuusamu, vam je v objem padla prva Finka Virpi Kuitunen, čeprav ste jo prehiteli na domačem dvorišču.

Mogoče zato, ker sem tudi jaz vesela, ko druge zmagujejo. Vidijo, kako se trudim v bistveno slabših razmerah. Dolgo niso razumeli, zakaj smuči testiram sama in se utrujam pred tekmo. Ni bilo pomočnikov, ki bi to počeli. Uspeh mi zato še bolj privoščijo. V Drammnu so vsi videli, kako smo bili veseli prve zmage, saj smo skoraj po zraku letali. Dan, ko Slovenija premaga cel svet, je nekaj posebnega.

Smučarski tek je bil tako kot kolesarstvo dolgo okužen z dopingom. S testiranji naj bi ga očistili.

Nisem prepričana. Poglejte Tour de France, ki naj bi ga očistili, pa imajo težave z najhitrejšim. To je larifari. Pri teh stvareh je velik vpliv denarja. Ne verjamem, da si vsi čisti, ker je bilo veliko preveč primerov kršitev, zato sem prepričana, da gre stvar naprej. Sem pa prepričana o eni stvari, da sem jaz čista. Imam čisto vest. Pred leti mi je bil največji izziv, da dokažem, da lahko brez poživil zmagam v svetovnem pokalu. Nihče me ne more več prepričati, da to ni mogoče.

Zanimiva je zgodba, da se tekmovalke pri vaših letih, zdaj jih imate 26, umaknejo, rodijo otroka in se vrnejo še boljše. Ali razmišljate o takšni potezi?

Videti je zelo preprosto, a realnost je povsem drugačna. Lahko je prvo leto, ko je dojenček še majhen, le je in spi. Ko začne kobacati, je treba imeti varuško, denar za njeno plačo in biti psihično močan, da glavo odklopiš, ko je otrok bolan. Modela za uspeh ni. Mogoče bom tudi jaz to naredila. O tem bom razmišljala iz leta v leto.

"Upokojenka", 42-letna Norvežanka Hilde Pederssen, ki je s hčerkama celo norveška prvakinja v štafeti, vas še vedno nažge...

Ne vem, ali mi je Hilde motivacija ali demotivacija. Kdo bo v Sloveniji gledal žensko, da bo tekla do 42. leta? Slovenci smo namreč malce Balkanci. Zdaj pa mi vidva povejta, ali bi se sprijaznila s tem, da je žena tri četrt leta med samimi moški. V Skandinaviji pri moških te dileme ni. Pri Pederssenovih je mož vzgajal otroke, žena je delala kariero v teku. Sama sem sicer upornica, a Slovenija na kaj takega ni pripravljena. Moški so obremenjeni, če je ženska boljša.

Ob zmagi so si ljudje najbolj zapomnili, da ste za zmago v Kuusamu dobili 15.000 švicarskih frankov.

To jim gre najbolj v nos. Tekači smo bili doslej znani le kot garači in reveži. Zdaj govorijo, ta baba je samo v enem dnevu zaslužila toliko denarja. A ne vedo, da mi je 3000 "švicarjev" takoj vzela finska davkarija, nekaj bo še slovenska, del pa sem razdelila še med spremljevalno ekipo, ker je trdo garala. Nihče pa ne vidi, da sem v to zmago vložila 17 let dela, pa ne le po osem ur na dan, ampak veliko več. Nato so začeli računati, koliko zasluži še moj fant za šankom, in se sprašujejo, kam bova z denarjem. Midva pa se niti ne vidiva, nimava dopusta...

Koliko vas obremenjuje slava?

Na splošno ne, zmanjkuje mi le časa, da bi ustregla vsem željam. Danes sem imela dve uri obveznosti do novinarjev, zdaj se grem cepit proti gripi, narediti moram še trening, čeprav je to moj prosti dan.