Odkrili naj bi okostje enega najbolj razvpitih kraljev, kralja Richarda III., enega od maloštevilnih monarhov, katerih grob(nica) ni znana. Večino kraljic in kraljev so pokopali v razkošne grobnice v Londonu, ubogega Richard III., zadnjega kralja, ki je umrl na bojišču po komaj dveh letih vladavine (1483-1485), pa utegnejo kraljevsko pokopati šele 527 let po smrti. Mnogi Angleži mislijo, da ni bil tako okruten vladar, kot se je zapisal v zgodovino in literaturo, ampak da je bil prva kraljevska žrtev propagande dinastije Tudor.
Vojna vrtnic
Richard III. je bile zadnji od monarhov, ki so vladali v enem najbolj krvavih obdobij angleške zgodovine. To je bila štiridesetletna vojna vrtnic, vojna med belo in rdečo vrtnico, ker je potekala med rivalskima vejama kraljevske hiše Plantagenet, dinastijo Lancaster, ki je imela v grbu rdečo vrtnico, in dinastijo York, ki je imela v grbo belo vrtnico. Med vojno so na bojišču padli številni plemiči in skoraj vsi princi obeh dinastij, leta 1485 tudi kralj Richard III., zadnji kralj iz dinastije York in Plantagenet. Veliki zmagovalec vojne je bil Henry Tudor, ki ni bil najbolj znani pripadnik dinastije Lancaster. Razglasil se je kralja Henrika VII., se poročil z Elizabeto Yorško, združil sprti dinastiji in postal začetnik nove dinastije Tudor, ki je vladala 117 let.
Zgodovina in literatura Richarda III. opisujeta kot ostudnega, okrutnega in zlobnega kralja. William Shakespeare ga je v šestnajstem stoletju v drami Richard III. označil za deformirano pošast, ki je v londonskem Towru pobila svoje nečake, da bi se dokopala do prestola. Zgodovinarji iz obdobja Tudor so bili obsedeni ne samo z njegovo domnevno pošastno naravo, ampak tudi domnevno deformirano podobo. Razglašali so ga za grbavca. Poznejši zgodovinarji so na veliko razpravljali o tem, ali je bil res okrutni grbavi kralj, ki je umoril nečake, da bi zasedel prestol, ali pa samo plod predvsem Shakespearjeve bogate domišljije in tudorske propagande.
Grbavec že ni bil
Okostnjak, ki ima deformirano hrbtenico, so našli pred tremi tedni. Za izkopavanje so se odločili, ko so raziskovalci univerze Leicester presodili, da so Richarda III. zelo verjetno pokopali v frančiškanski cerkvi Greyfriers, ki je stala tam, kjer je zdaj parkirišče. Pokopali naj bi ga po bitki pri Bosworthu, v kateri je njegovo armado avgusta 1485 premagala vojska Henryja Tudorja, kasnejšega kralja Henrika VII. Deformirana hrbtenica okostnjaka je eden od potencialnih dokazov, da gre res za Richarda III. Okostnjak je moškega spola, našli so ga v delu ostankov cerkve, v katerem naj bi bil kralj - po zgodovinskih pričevanjih - pokopan. Na zadnjem delu lobanje je poškodba, ki jo je očitno povzročil meč. V hrbtenici so našli železno konico puščice. Z drugimi besedami: kaže, da je bil ta okostnjak za časa življenja udeležen v srednjeveški bitki. Dosedanji pregled deformirane hrbtenice kaže, da je bila iznakaženost posledica hude skolioze, ki je nefiziološka ukrivljenost hrbtenice vstran zaradi mišičnih ali kostnih okvar. Njen vzrok še vedno ni znan. Pri tej okvari ni grbe, ki so jo nekateri pripisovali Richardu III. Pri ljudeh s tovrstno okvaro je desna rama videti višje kot leva. Okostnjak nima tako imenovane kifoze, ki povzroča grbavost. Če je okostnjak nekoč bil kralj Richard III., to pomeni, da je imel desno ramo višje od leve, ni pa bil grbavec. Strokovnjaki pravijo, da je bil človek, čigar skelet so zdaj našli, močan in telesno aktiven kljub tej poškodbi. Če so Richardu III. pripisali grbo, ki je ni imel, je mogoče, da so mu pripisali tudi pošastno in morilsko naravo.
Najdene ostanke čaka še veliko pregledov in testov, preden bodo ugotovili, ali gre res za starodavnega kralja. Med njimi bo genski test DNK, ki bo trajal do dvanajst tednov. Arheologi bodo lahko primerjali DNK skeleta z DNK neposrednega potomca kraljeve sestre Michaela Ibsena, ki se je rodil v Kanadi. Ibsen je nemudoma priskočil na pomoč, vzeli so mu vzorce sline. Med najbolj veselimi ob najdi tega okostja so člani društva Richard III., ki mislijo, da mu zgodovina in literatura delata krivico, in se že dolgo potegujejo za to, da bi na novo preučili, ali si zasluži tako zlovešč sloves.
