52-letnik je imel zadnji stik z družino leta 1989, ko je iz Bangladeša v Indijo odšel s trebuhom za kruhom. Leta kasneje so ga v Pakistanu aretirali in ga vrgli v zapor. Po njegovem pričevanju so ga tam 15 let pretepali in ga mučili. "Prosil sem ambasado, naj me pošlje nazaj domov, a me nihče ni poslušal,“ je pojasnil za BBC.
V objemu sina izgubila zavest
"V zaporu sem zelo trpel, kričal sem za pomoč, a me nihče ni uslišal. Še vedno ne vem, zakaj sem bil tako dolgo v zaporu. A sem končno doma in počutim se dobro,“ je povedal novinarjem. Na koncu mu je iz pakistanskega zapora pomagal Rdeči križ.
Po poročanju BBC-jevega novinarja je bilo srečanje z družino po več kot dveh desetletjih srce parajoče. Sarkarjev mlajši brat je za tiskovno agencijo AFP povedal, da je mama "izgubila zavest, ko jo je izgubljeni sin objel“. "Več ur ni nihče mogel zadrževati solz,“ je dodal Julhas Uddin.
Po začetnem šoku, solzah in neizmernem veselju je Sarkar povedal, kaj se je z njim dogajalo. Leta 1989 je nezakonito prečkal mejo z Indijo, da bi si tam poiskal službo, svoji družini pa o načrtih ni povedal ničesar. "Več let smo ga iskali, na koncu pa obupali, mislili smo, da se je utopil. Je pa mama vedno verjela, da se bo sin nekega dne vrnil domov,“ je še povedal Sarkarjev brat.
Izgubil upanje na vrnitev domov
Leta 1997 so ga ujeli, ko je v Pakistan skušal vstopiti brez veljavnih dokumentov, naslednjih 15 let je tako preživel v zaporih po Lahoru in Karačiju. Ves tisti čas je bil popolnoma odrezan od sveta. "V Pakistan sem šel, ker sem upal na boljšo službo, a so me ujeli na meji,“ je izgubljeni sin povedal za AFP. "Domov sem poslal na ducate pisem, a nisem vedel, če so jih sploh poslali. V določenem trenutku sem izgubil vse upanje na vrnitev domov,“ je zaključil.
Luč na koncu predora se je zasvetila, ko je Pakistan konzulatom poslal seznam dolgoletnih zapornikov, ti pa so stopili v stik s Sarkarjevo družino. Ta je na Mednarodni komite Rdečega križa poslala prošnjo za pomoč, oni pa so pomagali pri njegovi izpustitvi.
