Kaj bodo v praizvedbi novega Odiseja Gorana Stefanovskega prepoznali kritiki, ne vem, nedvomno pa gre za tekst, vreden naše pozornosti in razmisleka.

Najprej se avtor v skoraj vodvilski maniri, tak je začetni song Dom je tam, kjer nas ima nekdo rad, poigra z znanim mitom o junaku, ki je dvajset let po izgubljeni trojanski vojni blodil in iskal svoj dom, režiser pa mu sledi v stripovski maniri, nato pripoved zdrsne v težje tone, in junaki predstave - več jih je, pravzaprav vsak posebej - kljub antičnim imenom postanejo naši sodobniki: pričevalci skoraj dvajsetletnih norosti s preloma zadnjega stoletja na Balkanu. To je zgodba o napornem potovanju domov in pustolovščinah na tej poti domov, kot jih je doživel ahajski junak po desetletni trojanski vojni, ki se je za Trojo pogubno končala z njegovo domislico o lesenem konju, kot so jo Homerjevemu Odiseju namešali zdolgočaseni Zeus, nepredvidljivi Pozejdon in navihana Atena, ki se komaj opazno prelije v pripoved o usodnem, neprostovoljnem izgnanstvu in neštetih beguncih, ki so jih zadnje vojne na Balkanu razgnale po svetu. O bolečem iskanju doma torej, enem temeljnih bivanjskih vprašanj sodobnega človeka. "Dom je tam, kjer nas boli," je zadnji stavek v predstavi brionskega Odiseja.

Vse to nam režiser in igralci, izbrani iz šestih gledališč nekdanje skupne države, ponudijo v enem samem velikem zamahu, brez odmora. Glasbene točke so delo kultne makedonske skupine Foltin; deset odličnih igralcev z minimalnimi rekviziti spretno prehaja iz enega v drug lik ali značaj, sledimo jim brez predaha, z njimi se kot začarani vračamo "domov", kar koli si že pod besedo dom predstavljamo; odkrivamo sebe, vse tisto, kar smo že pozabili ali v sebi skrili, ko smo v mislih odhajali, uničevali, rušili in čisto po človeško upali. Današnji Odisej (igra ga Ozren Grabarić) je depresivni copatar, ki zapusti nosečo Kalipso, se giblje med božansko brezbrižnim Menelajem (Svetozar Cvetković) in pohotno lepo Heleno, ki se prepirata o tem, čigava ideja je bila vojna, Kiklop piše miroljubne pesmi, trojanski konj je slepilo, navadna vojna propaganda, ostanki njegove slavne vojske ne vedo več, proti komu in zakaj se borijo... Zdaj je ropanje njihova borba za svobodo, grški zbor (komentator) je slepi pevec za mikrofonom (Nikola Ristovski), sodobni Orfej. Sodobni Odisej je tudi pripoved o tem, da je sicer mogoče tu in tam dobiti kakšno bitko, vojne pa ne. Kdo je tukaj v resnici junak?

Od premiere, ki je bila 20. julija, je predstava Odisej na sporedu vsak večer do ponedeljka ob 21. uri na Malem Brionu; ladja do otoka pripluje uro prej. Desetega oktobra jo bo mogoče videti tudi na velikem odru SNG Maribor, ki je eden izmed koproducentov uprizoritve. Slovensko gledališče v njej odlično zastopata Nataša Matjašec Rošker v vlogi gibke Atene in Branko Jordan kot rahlo zmedeni (Boštjan M. Zupančič bi dejal tipični prededipalni) primerek Odisejevega sina Telemaha.