Tri desetletja trajajoča študija je pokazala, da tisti, ki so bili rojeni v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja (t.i. Generacija Y), pričakujejo, da bodo „imeli celo torto in jo hkrati tudi pojedli“. Pripadniki generacije Y veliko bolj cenijo prosti čas kot starejši delavci in imajo raje delovna mesta, kjer delo ni prezahtevno, pripada pa jim veliko dopusta, je še pokazala raziskava. Prav tako naj jim ne bi dišalo opravljanje nadur.

Generacija Y v primerjavi s starejšimi generacijami delo vidi kot sredstvo za plačevanje računov. Dela ne postavljajo v središče svojih življenj in ga vidijo le kot „del preživetja“. Vendar pa jim je zelo pomembno koliko zaslužijo in kakšen status pridobijo z delovnim mestom. Raziskovalci so dejali, da mlajša generacija želi „imeti visoke plače“, vendar kljub temu ohraniti zdravo razmerje med službo in zasebnim življenjem.

Raziskovalci so v študiji primerjali vrednote treh generacij. Generacija Y označuje mlade, ki so se rodili v času interneta, pred njimi je generacija X, rojena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slednji so se rodili v času, ko so po svetu potekali boji za enakopravnost žensk, vladala je gospodarska kriza in povečalo se je število ločitev. Njihov odnos bi lahko opisali kot „delaj trdo, igraj se trdo“.

Pripadniki „baby boom“ generacije so se rodili v štiridesetih in petdesetih letih, njihovo otroštvo pa je zaznamovala gospodarska rast in optimizem. Bili so bogatejši in bolj zdravi od prejšnjih generacij, vendar so bili pripravljeni za uspeh delati trdo. Raziskovalci so jih opisali kot generacijo, ki je „živela za delo“.

V študijo je bilo vključenih 16507 Američanov različnih starosti, ki so ob koncu srednje šole morali izpolniti vprašalnik. Največja sprememba v vrednotah je pri generaciji Y opazna predvsem v „želji po ležernem življenju“. „Kombinacija nenaklonjenosti delu in potrebi po velikem zaslužku ter statusu razkriva, da pripadniki generacije Y menijo, da jim marsikaj pripada,“ je pokazala študija. Čeprav pripadniki mlajše generacije menijo, da so nepogrešljivi, jih šefi pogostokrat opisujejo z besedami: nerealistični, egocentrični, muhasti in pohlepni. Večina ameriških družb zato novo delovno silo raje kot v ZDA išče drugje.

Študija je bila objavljena v znanstvenem glasilu Journal of Management.