Razstavljanje v institucionalnih galerijskih prostorih je pogosto prezahtevno ali preobsežno za mlade avtorje, ki ne premorejo obsežne produkcije. Vendar kvantiteta ne more določiti zrelosti njihovega dela.

Mladi kljub pomanjkanju prostorov za predstavljanje pogosto slišijo očitek, da ne sodelujejo dovolj aktivno pri ustvarjanju novih prostorov za predstavljanje vizualne umetnosti. Na novo nastale galerije so večinoma komercialnega tipa, nekatere njihove programe pa delno podpira tudi država. Vzor za spontano nastajanje novih prostorov so tako imenovana alternativna gibanja v osemdesetih, kot so Disko FV in ŠKUC forum, ter zasedba Metelkove v devetdesetih. Čeprav je bila slednja prvotno mišljena kot ateljejski prostor za umetniško produkcijo, je danes klubska dejavnost prevladala in v njem deluje le še slab ducat umetnikov.

Na področju vizualne umetnosti je vredno omeniti predvsem pobudo francoske skupine štirih umetnikov LaVitrine, ki že tretje leto delujejo v okviru mariborske Pekarne. Problem, ki sta si ga zastavili mlada kustosinja Maja Lozić in videoumetnica Robertina Šebjanič, pa je ideološke narave: "kako ustvariti prostor, ki ne bi bil ilegalen in bi hkrati zaobšel birokratski ustroj".

Ob koncu lanskega leta sta ustvarili eksperimentalni galerijski prostor Pop Planet, ki je namenjen samostojni predstavitvi mlajših avtorjev. Deloma zaradi omejenosti prostora, narave produkcije pri mladih avtorjih in lastnih preferenc sta se osredotočili predvsem na video medij. Začasen prostor sta našli v prostorih na novo nastalega frizerskega salona, ki ga nedvomno mnogi razlagajo slabšalno, kot okolje, ki ne more ponuditi resnosti - nekako tako kot bi razstavljali v baru. Vendar sta se iniciatorki lotili dela povsem resno. V zadnjih pol leta sta k sodelovanju povabili kakovostne mlade umetnike, ki sta jim omogočili razmišljanje o samostojni razstavi. Razstavili sta tudi skupinsko razstavo videodel oziroma videoteko triletne selekcije Digitalnih del evropskih študentov umetnosti, ki je nastal v okviru šole uporabnih umetnosti Famul Stuart. Ob otvoritvenem dogodku ob koncu lanskega leta so se predstavili avtorji, ki so deloma tudi sodelavci eksperimentalnega prostora: fotografinja in videastka Nika Autor, Robertina Šebjanič ter intermedijski umetnik Luka Frelih.

Zadnjo razstavo v letošnjem letu so odprli minulo sredo. Ana Čigon je predstavila slike in videodela s skupnim naslovom Vse moje štorije, v katerih prevladujejo avtobiografska dela, ki jih uporabljajo mnogi mladi avtorji. V eksperimentalnem prostoru se je aprila predstavila tudi videastka Pila Rusjan, ki se je ukvarjala s temami očiščevanja že v prejšnjih delih, zato se je konceptualno poigrala tudi s kontekstom frizerskega salona. Izhajala je predvsem iz ideje, da si lase mnogokrat strižemo prav v času čustvene razrvanosti osamljenosti, bolečine, pozabe, hkrati pa si s tem dejanjem poskušamo preoblikovati identiteto. Z osebnim intimnim svetom znotraj arhitekturnih struktur se je ukvarjala tudi fotografinja Gaje Zornada.

Pri mladih avtorjih še zdaleč niso prisotne zgolj intimne avtopoetike, ampak tudi družbenokritične teme. Akademska kiparka in videastka Maja Smrekar ter ilustrator in DJ Žiga Tomori iz glasbene performerske skupine Sindikat sta svoj cinični prispevek o stanju potrošniške družbe razstavila v obliki skrbno predstavljene parodične inštalacije z naslovom I'm So Copy You're So Paste.