So kakšni sadovi slovenskega članstva v Eurimages?

Na to vprašanje moram odgovoriti z ugotovitvijo, da ministrstvo za kulturo nima nobene strategije o mednarodnem sodelovanju naše kinematografije. Skoraj dve leti sem se trudil, da bi prišel do ministra in mu povedal, kaj je z Eurimages. Ministra Vaska Simonitija sem hotel opozoriti, da je treba doma poskrbeti za to, da se bo več naših projektov prijavljalo na Eurimages. Predvsem bi bilo treba urediti našo razštelano logistiko, da bi omogočila našim producentom, da bi se udeležili dokaj zapletene igre iskanja tujih koproducentov in z njimi uskladili produkcijo. Treba je namreč loviti razpise tujih skladov in televizijskih hiš. Tega se naši producenti ne morejo iti, ker jim zaradi različnih, praviloma neupravičenih razlogov Filmski sklad in Viba film diktirata, da morajo začeti snemati takoj, ko prejmejo denar. To je, kolikor vidim, glavni razlog, zakaj na Eurimages pride tako malo projektov naših producentov.

In kaj pravijo na to na ministrstvu za kulturo?

Namesto sprejema pri ministru sem dobil sporočilo od Staneta Malčiča, tedaj v. d. direktorja Filmskega sklada, naj raje molčim glede mednarodnega sodelovanja, ker "jim" gre to na živce. Na vprašanje, kdo so "oni", nisem dobil odgovora. To me je tako pogrelo, da sem gospodu Malčiču rekel, naj si kar nekam odnesejo moje mednarodne funkcije (Eurimages, FERO, članstvo v vodstvenih organih programov za usposabljanje, kot sta East of Eden in Sources) in naj si sami urejajo te stvari. Nima smisla v mednarodnem prostoru delati za državo, ki ji gre evropsko in mednarodno sodelovanje na živce. Takrat me je minister dal poklicati in me je vprašal, kaj bi rad. Povabil me je na večerjo, kjer je njegov uslužbenec Igor Prodnik štiri ure bruhal bes na vse, kar se tiče slovenskega filma. Ugovarjal sem, da imamo izjemno ustvarjalno in uspešno kinematografijo, Igor Prodnik pa je vztrajno zavračal vse moje argumente. Na koncu sem rekel ministru, da če ima Prodnik prav, potem nima smisla financirati naše tako slabe in neuspešne in nekvalitetne filme. Naj da denar rajši gledališču ali kakšni svinjski farmi. Ali pa naj uvozi nadarjene ustvarjalce in producente, saj so naši očitno nepopravljivo netalentirani in nesposobni. Takrat sem še verjel, da minister razume sarkazem.

Morda pa niso bili dovolj informirani o Eurimages?

V svojih poročilih, ki jih šestkrat na leto pošiljam s sej Eurimages, vedno znova opozarjam na razloge za našo odsotnost, relativno neuspešnost ter na druge probleme v zvezi z našo kinematografijo. Toda v vseh teh letih nisem slišal pametnega stavka na račun Eurimages ali mednarodnega sodelovanja, zato pa so mi kar naprej očitali, koliko da nas ta Eurimages stane. Nazadnje so začeli stikati po arhivu Eurimages na skladu, iz Bruslja so zahtevali podatke o Eurimages, ker niso vedeli, da je njegov sedež v Strasbourgu. Verjetno so hoteli preverjati moje delovanje, čeprav je popisano v poročilih in zapisnikih sej.

Sam sem še vedno živel v utvari, da je minister zavajan in da mu je treba stvari pojasniti. Pisal sem mu in ga prosil za sestanek. V dopisu sem pojasnil, da naše ustanove slabo delujejo in nas delajo neučinkovite v mednarodnem prostoru. Predlagal sem koordinacijo (preprosto medsebojno informiranje) vseh, ki delajo v mednarodnem prostoru. Na sestanku pa me je minister presenetil s tem, da se je začel norčevati iz mednarodnega sodelovanja. Kaj da je to Eurimages, kdo pa nas je vključil, kje so dokumenti o tem, pa kaj je to takega, saj je tudi on član mednarodnega društva zgodovinarjev, je pripovedoval. Če sem tako nezadovoljen, lahko tudi odstopim, saj ni treba, da to delam jaz.

Pustiva torej Eurimages in poglejva raje domačo situacijo. Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU), katerega predsednik ste, je lani prek nekaterih svojih predstavnikov vendarle podprlo sporni program za leto 2007.

Prvi interes Društva je delujoča produkcija. Zaradi tega je junija lani na mojo pobudo prišlo do pogovorov med nami in ministrstvom za kulturo. Našo pripravljenost, da bi skupaj našli rešitev, pa so zlorabili zgolj za sicer nemogoč poskus legitimiranja svojega nezakonitega dela. Hoteli so, naj podpremo sicer nezakonit "Malčičev" program. Pristali smo, saj smo predvidevali, da to morda lahko pomaga pri zagonu produkcije, nezakonitost bo pa že ustavila vlada, smo domnevali. Vendar je, kot je znano, ni.

DSFU je o problemih, ki jih povzroča slovenska filmska birokracija (enoletna prekinitev produkcije, "uzurpacija" vodstva Filmskega sklada s strani državnega uradnika idr.), obvestilo sorodne ustanove v tujini. Te so slovenskemu premierju tudi pisale pismo podpore slovenskim filmarjem: ali so prejele kakšen odgovor s slovenske strani?

So, prejele so aroganten in lažniv odgovor, ki so ga v imenu predsednika vlade verjetno napisali na ministrstvu za kulturo. Ta odgovor evropskim združenjem filmskih ustvarjalcev dopoveduje, da so napačno informirani o stanju pri nas, ki da je rožnato, saj smo imeli toliko in toliko filmov na zadnjem filmskem festivalu. Morebitni zastoji produkcije pa so posledica sanacij, do katerih je moralo priti zato, ker producenti niso dokončali filmov za pogodbeno določena sredstva. Kar je debela in dokumentirano zavrnjena laž, ki pa jo ministrstvo za kulturo nenehno ponavlja, kot da bi se ravnalo po Goebbelsovem načelu, da se bo že enkrat prijela kot resnica, če bo le dovolj pogosto ponavljana.