Kot da živim v nekem drugem spektaklu, saj doživljam tovrstne kulturnopraznične konstrukte kot težkokategorno hinavščino. Naš kulturni praznik deluje kot rafal osladnih besed, namenjenih umetnikom in priložnostnim konzumentom. Umetniki in delujoči v polju umetnosti in kulture pa bi resnično potrebovali zagotovitev produkcijskih razmer in konkretno podporo vse dni v letu. Kdo ga torej rabi in čemu tako do konca prazen kulturni praznik, ki je očiten primer potemkinove vasi?
Če torej postavim ad hoc diagnozo v zvezi s slovenskim odnosom do kulture in pojasnim še simptom praznega kulturnega praznika, bi rekla, da imamo pri nas kronične težave s pojmovanjem sodobne umetnosti in ljudi, ki jo proizvajajo ali se z njo tako ali drugače profesionalno ukvarja(m)jo. Posamezniki iz polja kulture in umetnosti namreč v kolektivni nacionalni zavesti nimajo mesta ali položaja legitimnih enakovrednih sogovornikov. Umetnost vsaj po mojem mnenju ni enakopravno mesto vedenja in znanja, prav tako nisem prepričana, da je pri nas sprejeta kot legitimni način obstajanja/delovanja v svetu, oziroma da je umetniško ustvarjanje in z njim povezano delovanje zares dojeto kot legitimno izjavljanje in razpravljanje o družbi, svetu in življenju, ki ga živimo. Če se motim, pa me zanima, zakaj se mora ta segment državljanov Slovenije večinoma nenehno boriti za človeka dostojno eksistenco? Iz kakšnih temeljev izvira prepričanje, da je treba učinke umetnosti meriti s prepričljivimi (to je zlasti s številkami merljivimi) učinki koristnosti v neki družbi? Mar je umetnost vrednota z dekorativno funkcijo ali morda dobrina, s katero si popestrimo prosti čas? Je to legitimni način funkcioniranja in vedenja v kontekstu sodobne družbe ali morda getoizirani peskovnik za prevratno delovanje?
Predlagam, da odpremo enakovreden dialog in premislimo, kaj sodobna umetnost prinaša družbi. Za to je treba opustiti kar nekaj mentalnih matric in si pred oči in v glave umestiti dejstvo, da je pogoj odprte zdrave družbe sposobnost in volja do razumevanja različnih jezikov in načinov artikulacij, s katerimi se sporazumevajo člani določene družbe. Ne trdim, da je komuniciranje nenaporno in preprosto, vendar je mogoče. Zanj je treba umetnosti in umetnikom priznati enakovredni položaj izjavljanja, ne pa da se jim v "slavo, čast in dolžno spoštovanje" enkrat na leto priredi praznik, se jih ovenča z nagradami, nato pa se jih še naprej obravnava kot sitni ostanek, zbirko čudakov ali nujno zlo, ki ga je treba v skladu s floskulo demokratičnosti Vsi drugačni vsi enakopravni enkrat na leto pripustiti k besedi (seveda pod vašimi pogoji). Tovrstni premislek naj ne bo le goli ritual ali zaukazani dan kulture - prazen praznik, temveč sprememba koordinatnega sistema, kjer bo diskvalifikacijski položaj umetnosti zamenjal konstruktivni dialog in volja po razumevanju.
