Ukinitev pogodb in razpisov je na kulturnem področju pot v cenzuro, zato morajo gledališčniki delovati solidarno: šikaniranje enega je šikaniranje vseh.
Krog antikulturne politike
Zvone Šedlbauer, upokojeni režiser, ki po lastnih besedah torej "ni nič več", je opozoril, da je v sedanjih razmerah "predstava, naš otrok, takoj po rojstvu pahnjen v sirotišnico". Režiserji so se nazadnje kolektivno uprli leta 1971 v Drami, ob političnem izgonu treh kolegov. Tej oblasti pa po norosti in antiintelektualizmu ni para - ali pač, minister Turk se zdi Šedlbauerju nekakšen sodoben Metternich, državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn, človek, ki je leta in leta delal kot dramaturg (sic!), pa ga po svoji uničujoči dejavnosti spominja na nekega drugega Alexandra - in sicer von Bacha, liberalnega odvetnika, ki pa je po Metternichovem odhodu kot notranji minister po marčni revoluciji odpravil ustavo, ukinil svobodo tiska, javnost sodnega postopka…
Na cinizem oblastnih zahtev, naj umetniki delajo zastonj, a enako dobro kot prej (medtem ko je vse drugo tehnično in administrativno osebje vendarle plačano), saj je veliki umetnik samo lačen umetnik, je opozoril režiser Jure Novak, nekdanji umetniški vodja Gledališča Glej. Nepovezanost v sindikate spravlja nevladni kulturni sektor pod minimalno plačo, privatizacija umetniških akademij pa ima lahko le nedober učinek: ker bodo študirali samo še otroci bogatih staršev, bodo ti morda nato v nedogled finančno podpirali tudi njihove projekte… Ob privatizaciji kulturne infrastrukture bo krog te antikulturne politike sklenjen.
Robot melje po svoje
Kaj storiti v takšnih razmerah, ko gre že zgolj za eksistenčno preživetje in ko prijava na razpis stane več kot sredstva, ki bi jih morda dobili, če ne bi ministrstvo razpisa enostavno ukinilo, je vprašanje, ki si ga zastavlja Ivana Djilas. Temu vprašanju seveda nujno sledi drugo: za koga bo gledališče, ko pa si četrtina prebivalcev niti hrane več ne more privoščiti v rednih obrokih?
"Ob ministrovem govoru na odprtju letošnjega Borštnikovega srečanja je bilo slišati množično kašljanje, a na koncu tudi velik aplavz. Kaj naj to pomeni?" se je spraševal režiser Jernej Lorenci. "Ali bomo samo kašljali?" Teater po njegovem sicer hlepi po katastrofičnih časih, ker je po svoji naravi družbeno in politično dejanje. A zdaj se spopada na dveh frontah, ena je zunanja, politična, druga notranja, gledališka, kjer še vedno vladajo skrajno neenaki produkcijski pogoji, nerazumljive delitve na institucionalno in neinstitucionalno, organizacijske togosti in branjenje vrtičkov.
"Kašljamo, a robot melje dalje!" je ugotovil Boris Kobal, ki je ravno tako po eni strani opozoril na "notranjega sovražnika" gledališča, ki je gledališčnik sam, zapreden v svoj ego in svoje majhne narcistične boje ("Zunaj je generalna stavka, mi pa imamo vajo!"), na drugi strani pa na zunanjo pretnjo, na oblast, ki ji je umetnik le "nutzlose Esser", nekoristni jedec, prisklednik. Koliko ponižanj bomo še pasivno sprejeli, se sprašuje Kobal, ki je sicer omenil dobro novico, ustanovitev novega teatra, ki ga financira Mestna občina Ljubljana, a je hkrati kolegom predlagal, naj "zaprejo štacuno" in tako odločno izrazijo svoj protest. Mnenja o tem predlogu so bila deljena zaradi bojazni, da bi s tem vladi le naredili uslugo, saj točno to načrtuje tudi sama (kultura kot javna dobrina je pridobitev, ki jo skuša neoliberalizem ukiniti), po drugi strani pa je Kobalov poduk študentu AGRFT o sestavi molotovke (brez bencina), ki jo je ta potem poslušno vrgel v steno, deloval kot nenavadno prepuščanje bojnega polja tistim, "ki še niso". Aktivni režiserji na vrhuncu svojih karier se namreč očitno niso zmožni zediniti okoli kakršne koli skupinske protestne geste in ta njihov defetizem je največji uspeh oblastne doktrine šoka: kot bi mojstre spektakla zapustila prav vsa režijska domišljija, ko gre za angažma brez zagotovljenega aplavza.
