Ta v osnovi kratki pasični strip v »standardnih« štirih sličicah je izhajal dnevno, tudi ob nedeljah, vse od 2. oktobra leta 1950 do 13. februarja 2000 – zadnji del je torej izšel dan po Schulzevi smrti. Od takrat je doživljal še neštete ponatise in izdaje, tudi danes pa njegova stara nadaljevanja objavljajo številni ameriški in drugi časniki. Skupno je izšlo 17.897 delov stripa, kar naj bi bila, vsaj po besedah Roberta Thompsona z univerze Syracuse, »ena najdaljših zgodb, kar jih je kdaj koli povedal kateri koli posameznik v zgodovini«. In če smo že pri številkah – če k pravicam od prodaje stripa prištejemo še dohodke od prodaje najrazličnejših s stripom povezanih izdelkov, vse od igrač do oblačil z liki priljubljenih junakov, naj bi Peanuts Schulzu prinesli več kot milijardo dolarjev. Nemalo uspeha pa so imeli Peanuts tudi kot televizijski risani filmi, ne le pri občinstvu – več teh risank (med njimi na primer Božič Charlieja Browna) je bilo namreč nominiranih za nagrade emmy (ali pa so jih celo dobile); obnesla se je tudi preselitev stripa na gledališki oder, recimo v pogosto uprizarjanem muzikalu Ti si dober človek, Charlie Brown (You're a Good Man, Charlie Brown).
Velika zgodba o neuspehu
Strip Peanuts so nekateri označevali za najsijajnejši primer ameriške zgodbe o uspehu – ironično ali ne, je stripu to morda uspelo predvsem zato, ker gre v osnovi za »zgodbo o neuspehu«, natančneje »neuspešnežu« – govorimo seveda o glavnem junaku Charlieju Brownu, nenehnem osmoljencu, ki mu ne gre od rok prav nič od tistega, kar bi se za fanta njegovih let spodobilo – ne zna niti brcati žoge niti spuščati zmaja, prav tako ni zelo spreten v medčloveških odnosih, zaradi česar je ves čas živčen in nesamozavesten. Schulz je nekoč priznal, da gre pri Charlieju deloma za avtoportretni lik, zasnovan na nekaterih njegovih značajskih potezah in dogodkih iz otroštva.
»Kikirikiji« so imeli svojega predhodnika v tedenskem stripu Li'l Folks (Malčki), ki ga je Schulz, rojen leta 1922, med letoma 1947 in 1950 pisal in risal za časnik v svojem domačem mestu St. Paul v Minnesoti. Že v njem je prvič uporabil ime Charlie Brown za enega izmed sicer neimenovanih likov, v stripu pa se je pojavljal tudi pes, ki precej spominja na zgodnjo različico Snoopyja. Ko so Malčki nehali izhajati, se je Schulz z izborom njihovih najboljših nadaljevanj obrnil na United Feature Syndicate; s svojim predlogom prenovljenega stripa mu je uspelo prodreti, ker pa je naslov preveč spominjal na nekatere druge stripe tistega časa, se je vodstvo sindikata odločilo, da ga poimenujejo Peanuts. To je bil sicer naslov, s katerim se Schulz nikoli ni sprijaznil. »To je popolnoma trapasto ime za moj strip, saj ne pove ničesar, ampak bralca kvečjemu zmede, v tem imenu tudi ni nobenega dostojanstva – meni pa se zdi, da je moj humor precej eleganten,« je izjavil Schulz v nekem intervjuju. Ker naslova nikoli ni sprejel za svojega, so različne knjižne izdaje stripa zato nosile naslov po Charlieju Brownu ali Snoopyju.
Humorni odsev realnosti
Kaj je bilo poleg ekonomične risbe in všečnih likov tisto, kar je »oreščke« naredilo za tako enkratne? Prelomno je bilo že prvo nadaljevanje stripa: v njem vidimo Charlieja Browna, ki se sprehodi mimo dveh drugih otrok, in eden od njiju, Shermy, ga prijazno ogovori – ko pa je Charlie mimo, vzklikne: »Kako ga sovražim!« To je bilo nekaj povsem novega: vsaj do takrat se v stripih ni dogajalo, da bi otroci odkrito, torej na nekako odrasel način, izražali svoje sovraštvo do koga, pa četudi v humornem kontekstu.
Med glavnimi aduti stripa je bil prebrisan način, na katerega je Schulz komentiral različna družbena vprašanja; v primerjavi z večino stripov iz 50. in 60. let so bili Peanuts zelo socialno ozaveščeni, čeprav se Schulz tematik, kot sta na primer rasna ali spolna enakost, nikoli ni loteval neposredno ali angažirano; toda njegove satirične puščice so letele v najrazličnejše možne tarče, od »nove matematike« do vključevanja deklet v bejzbolska moštva ali vietnamske vojne. Slovit primer Schulzevega parodiranja realnosti je strip, v katerem Snoopy vrže Linusa v zrak in se pohvali, da je »prvi pes, ki je izstrelil človeka« – kar je bila bodica na račun prahu, ki se je dvigoval ob ruski izstrelitvi psičke Lajke v vesolje.
Schulz je sicer ves strip vseskozi delal sam, od scenarija do risbe in tipografije, večinoma pa je sledil minimalističnemu stilu, čeprav se je podoba stripa (in z njo tudi videz junakov) v desetletjih nekoliko spreminjala. Risal ga je skoraj do konca; ko zaradi slabega zdravja ni mogel več ohranjati ritma risanja vsak dan, se je upokojil. »To ni nekakšno igračkanje z risbicami,« je pojasnil nekoč. »To je smrtno resen posel.«
